“Če se z navedenimi pravili ne strinjate, se lahko izključite, če pa se strinjate, se lahko registrirate ko uporabnik sistema IUS-INFO in nadaljujete z delom.
Sistem vas bo nato spraševal, katere nastavitve bi želeli imeti. Nikar se ne prestrašite, če ne veste natančno, kaj pomeni katera od posameznih nastavitev! Preprosto pritisnite na tipko ENTER in nadaljujte, nastavitve lahko kasneje vedno spremenite v sekciji NASTAVITVE."

Po vznemirljivem izletu na obnebje kitajskega in indijskega duhovno-filozofskega nauka je odbila ura, da se vrnemo h krščanskemu miceliju, ki z neskončnim prepletom vsemogočih bivanjskih nitk in korenin ustvarja še en pomemben kompleksni spiritualni ekosistem, nekakšno podgobje za gozdne duše. Domala vse religije, pravni sistemi in filozofski nauki rastejo iz iste vrednotne podlage, kar je sijajno dokazal in globalno razširil švicarski duhovnik in profesor Hans Küng s projektom svetovnega (pra)etosa elementarne humanosti, slonečega na prvinskih življenjskih pravilih kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov.

Gospod Justus Lipsius iz 16. stoletja slovi kot flamski filolog, filozof, humanist, profesor in pisatelj, ki je obudil antični stoicizem in ga prikrojil krščanstvu. Z njegovim imenom se ponaša zajetna stavba v Bruslju, kjer sta nekoč zasedala Svet Evropske unije in Evropski svet, danes pa poleg administrativnega osebja gosti predvsem konference, seje, sestanke in groteskna zaslišanja.

Dragi Dedek Mraz,

ker sem v bataljonu rdeče-belih možicljev v kičastih nakupovalnih centrih zgrešil tvojega pristnega zvezdniškega polbrata Božička – tvoj prvi krščanski bratranec Miklavž pa mi je itak prinesel le bridko šibo, ho, ho, ho, se hecam, - se tako kot pred triindvajsetimi leti zopet obračam kar nate (PP, št. 25/95). Pozni čas pisanja in tvoja naslovljena visokost nista v ničemer povezana z mojim svetovnonazorskim prepričanjem ali veroizpovedjo. To omenjam, ker nekateri cinično ignorirajo Božič v imenu ateizma, toda s tem najbrž ne dokazujejo svoje domnevne načelnosti, marveč se le (nesmiselno?) odpovedujejo starodavnemu družinskemu prazniku.

Še pomnite Teofrasta (372 – 287 pr. Kr.), ljubljenega Aristotelovega božanskega govorca, ki je petintrideset let vodil Peripat in po vzoru večnega mentorja častil univerzalnost? Pozorno je opazoval človekovo naravo, ki naj bi jo krnilo najmanj trideset šepavih značajev, denimo licemernost, prilizljivost, robavtstvo, uslužnost, izprijenost, blebetavost, nesramnost, nergaštvo, topoglavost, skopost, bahaštvo, ošabnost, obrekljivost in zapoznela norost.  Če zarobljenec sreča dostojno ženo,  daje filozof za primer, “se razgali in pokaže očetovo dedino”, pregorečnež zvečer pristopi k očetu in mu pove, da ga mati že čaka v spalnici, nevzgojeni pa pride h komu, ko je ravno zaspal, in ga zdrami, da bi z njim malo pokramljal.

Zdaj, ko vsak dan vse večje morje pločevine roma prek slovenskih transverzal na jug, iščoč čedalje dražjo senco vse bolj izginjajočega šarma primorskih mest, je čas tudi za refleksijo. Pa ne le o tem, zakaj je v našem večno obleganem obmorskem biseru Piranu zasoljeno ne samo morje, marveč vsako leto vse bolj tudi nadomestilo za tisti vse bolj borni prostor, namenjen parkiranju. Res, slovenska obala pregovorno resda ni ena daljših, sploh v primerjavi z nabrežji, ki krasijo obe naši obmorski sosedi, a to seveda nikakor ne pomeni, da Slovenija ni pomorska država. Že dejstvo, da imamo v Kopru lastno (toplovodno) pristanišče, je z gospodarskega stališča neprecenljivo,[1] kajti ne pozabimo, levji delež trgovine je in bo tudi v prihodnje potekal prav po (po)morskih poteh,[2] manj po cestah, nikakor pa ne po zraku. A kdo so vsi tisti, ki nosijo kar precej zaslug, da smo Slovenci (p)ostali pomorski narod, pa se njihovo ime (tudi) v tej povezavi omenja bolj redko, če se seveda sploh. Slava je sicer pregovorno kratkega veka, a resničnih odlik vseeno ni mogoče docela izbrisati. Kar sledi, je krajša predstavitev usode vsaj treh od tovrstnih mož.

Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.

Konec junija sem se srečala na prijetnem klepetu z bivšimi študenti prava. Srečanje še danes odzvanja v meni. Nekateri so mi zaupali, da zapuščajo odvetništvo. Začudenje na mojem obrazu je izzvalo, da so začeli naštevati razloge.  Njihove pritožbe so dajale občutek, da zanje odvetništvo nima smisla, da jim daje občutek izoliranosti, splošno mnenje pa je, da je odvetništvo pretežko, z malo ali nič možnosti za izpolnjujoče in zdravo življenje.

Kljub letošnjemu čudnemu vremenu, ki na žalost skozi leta postaja običajno in ki nam odreka počasen in prijazen preskok iz zime v pomlad in poletje, je bilo v juniju občasno vseeno mogoče občutiti tople in bleščeče sončne žarke, ki nas vabijo ven, v delo in igro. Sedaj pa lahko res že čutimo vročino poletja in daljše, svetle večere. Kar letos ni samoumevno.

Seveda! Vsi, ki ste stavili, da bo imela junijska kolumna prav tak naslov, ste uganili. Da ne bo pomote, kot že zapisano, nagrad ne bomo podeljevali.

30. maja je Ustavno sodišče izdalo dopolnilno odločbo in sklep U-I-8/24. Z njo je na eni strani vsaj začasno razrešilo problem protiustavno sramotno nizkih plač slovenskih sodnikov. Na drugi strani pa je svoj epilog dobilo tudi nadvse zavržno ravnanje drugih dveh vej oblasti, ki odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 6. 2023 U-I-772/21, v kateri je bila ugotovljena protiustavnost sodniških plač, kljub poteku roka za njeno uresničitev vse do danes nista implementirali. Rezultat, ki ga je tokrat doseglo Ustavno sodišče, je brez dvoma hvalevreden. Toda ali je bila pot do njega pravno prepričljiva?

V času pandemije se je v javnosti in stroki veliko govorilo o škodljivih, celo katastrofalnih vplivih zaprtja šol, še najbolj na osnovnošolske otroke, predvsem tiste iz manj spodbudnih socialnih okolij. Številni strokovnjaki so poudarjali, da ima šola tako izobraževalni kot socialni pomen, in opozarjali, kakšno škodo je zaprtje šol povzročilo tem generacijam otrok; zelo pogosto se je uporabljala besedna zveza nepopravljiva škoda. Uvedeno je bilo šolanje na daljavo, kar pomeni, da so bile šole sicer fizično zaprte, izobraževanje pa je potekalo vsaj na daljavo.

Včasih morda res ni najboljše, če si preveč izobražen. Ker nisem pristranski samo do prvin prava, temveč tudi do področja zgodovine, zlasti do obdobja tik pred (pred)prejšnjim fin de sièclom in tam nekje do konca tridesetih let prejšnjega stoletja, me vseeno marsikateri časovno gledano niti ne toliko nedaven družbeni pojav še vedno malodane presune. Ni kaj, tudi sam prepogosto vsaj v podzavesti podležem mantri, da je moderni človek pač zenit stvarstva in da so današnje šege in navade edino merilo sodobne civilizacije (vobče). Pa še zdaleč ni tako. V zgodovini nikakor. Marsikdo bi se pridušal, da še danes ne, in to ne samo za nas, ki imamo to srečo, da smo se rodili na vseeno dokaj privilegiranem ozemlju »bližnjega zahoda«. A čeprav se štejem za razmeroma razgledanega, ravnodušnega, in kar zadeva pogled nazaj in naprej, dokaj uravnoteženega opazovalca družbene stvarnosti, me je ob prebiranju pravnega prispevka izpred nekoliko več kot stoletja vseeno presunila naslednja trditev pravnika (četudi je bila izrečena sredi tedaj še prve »velike vojne«): »Die Militärbehörde kann selbständig über den Körper des Soldaten verfügen!«

Ker zakonodajalec in Vlada nista izvršila lanske odločbe Ustavnega sodišča o protiustavno nizkih plačah rednih sodnikov, se je z dopolnilno odločbo Ustavno sodišče včeraj odločilo za neobičajno radikalno potezo. Stopnjevalo je sankcije in samo določilo začasen delni način izvršitve izplačila povišanih plač do zakonodajalčeve celostne uskladitve protiustavnega stanja z Ustavo. Takšna odločitev je ob intenzivnih razpravah med sodniki in sodnicami zorela dalj časa. Sprejeta je bila s petimi glasovi proti trem, pri čemer nas je šest podalo svoja ločena mnenja, preostala dva sodnika pa sta se jim pridružila. Poleg vprašanja ustavno skladne ravni plač rednih sodnikov, ki je samo po sebi pomembno vprašanje, ta odločitev obenem odpira nekatere še bolj temeljne dileme ustavnega prava v zvezi s spoštovanjem odločitev ustavnih sodišč. Nanje sem se osredotočil v svojem pritrdilnem ločenem mnenju, ki ga povzemam v nadaljevanju. Prepričan sem, da bosta ta primer in ta odločitev Ustavnega sodišča v prihodnje našla pot v predavalnice pravnih fakultet in učbenike ustavnega prava.

Občutek za sočloveka v družinskem pravu omogoča pravično in človeka dostojno ravnanje v okviru zakonodaje, ki ureja družinske odnose. Prav tako postavlja v središče človeške odnose, čustva in dobrobit vpletenih strani.

V tednu pred prvomajskimi počitnicami smo se z družino odpravili na krajši dopust v London. Prvič po letu 2017 in prvič s hčerko. V teh letih se je zgodilo veliko, pri nas doma prihod hčerke, na svetovni ravni pandemija, v Londonu nekaj napadov s kislino, zamenjava vladarja, brexit … V najinem nekdanjem hotelu sta v vmesnem času menda (glede na novice) prebivala tudi ruska agenta, povezana z afero Novičok. To – poleg potrebe po konkretnem zajtrku – je vsekakor narekovalo izbiro drugega hotela. Za hčerko je bilo to prvo potovanje z letalom, in ker je nekaj časa možnost letenja odklanjala, sem bila res srečna, da smo ga izpeljali brez težav. Na mojo srečo na splošno trpežno prenaša prevoze ter z navdušenjem sprejema vse novo in doživeto. Razen čakanja … Seveda s pravo kombinacijo in odmerki znamenitosti, počitka, hrane in igral. Sama sem to potovanje pričakala z navdušenjem in z resničnim olajšanjem, da smo se dejansko nekam premaknili z letalom – da je to po pandemiji še mogoče. Večkrat se mi je namreč zdelo, kot da nikoli več nikamor ne bomo šli.

Ja, od aprilske kolumne se je vreme nekoliko popravilo. Kaj res? Očitno je aprilu nekdo pozabil povedati, kje je njegovo mesto na koledarju, in pač malo zamuja. Po vseh teh letih bi se sicer lahko že naučil in zresnil, ampak tudi če ne, bo čisto v redu. Če drugega ne, nam daje hvaležno temo, ko nastopi nekoliko mučna tišina v družbi ali v dvoje.

Manj kot dva tedna nas loči od volitev v Evropski parlament. Volilna kampanja je že na vrhuncu. Volivke in volivci, upam, da nas bo slednjič svoje glasove oddalo čim več, že lahko natančno spremljamo besede in dejanja pretendentov za evropski parlamentarni stolček. To je mogoče tako na evropski kot na nacionalni ravni. Na prvi se kopja lomijo med t. i. vodilnimi kandidati, ki se potegujejo za položaj predsednika Evropske komisije. Na drugi pa poteka nacionalna predvolilna kampanja. Ugotovimo lahko, da evropske volitve dejansko postajajo vse bolj evropske, vseeno pa med nadnacionalnim in državnim nivojem še vedno obstaja precejšnje razhajanje.

Prisilna poravnava primorskega podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo, predelavo, veleprodajo in maloprodajo rib in drugih ribjih izdelkov, je v medijih sprožila val negodovanja iz več razlogov. Prvič, ker je šlo za finančno prestrukturiranje gospodarske družbe, ki je bila leto pred začetkom postopka prisilne poravnave medijsko izpostavljena zaradi domnevnega izkoriščanja delavcev, drugič, ker je dejanskima lastnikoma gospodarske družbe po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi uspelo pridobiti (v resnici obdržati) celotni poslovni delež prestrukturirane družbe, in tretjič, ker je bila gospodarska družba, ki je domnevno izkoriščala delavce in imela težave s solventnostjo, prejemnica državnih subvencij v znesku 2,5 milijona iz evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.[1]

Nekateri pojavi v človeški družbi so večni, le njihove pojavne oblike se spreminjajo. Ta ugotovitev (na našo žalost) velja tudi za pregovorno »zeleno« zavist in vse njene izrazne oblike, vključno z intelektualno ozkosrčnostjo, t. i. vrtičkarstvom. In čeprav naj bi temeljni postulati odraslosti narekovali, da se človek najpozneje z nastopom emancipacije (tudi) od pravnoposlovne nadoblasti staršev napoti na pot osebne zrelosti in iskanja modrosti, kar samo po sebi zapoveduje vsaj zmožnost kritičnega mišljenja in tudi kar se le da razsodnega sprejemanja (proti)argumentov, pa že iz svojih bridkih izkušenj s stvarnostjo marsikdo od nas ve, da prepogosto ni tako. Povedano drugače, premnogo nas je (zlasti intelektualcev), ki navkljub v trenutno danih okoliščinah skoraj neomejeni možnosti doseganja intelektualne širine še vedno ostajamo »prekleto« ozki v svojem mišljenju, dojemanju in pojmovanju, pri svojem »vrtičku«. In čemu to? Ker je vztrajanje pri že doumetem varno, znano, precej manj tvegano, skratka domače. Je »moje!« In bog ne daj, da si kdo drzne kakorkoli posegati v ta moj sveti vrtiček! Zagotovo pa to nikakor ne more biti razvoj …

Ob 20-letnici našega vstopa v Evropsko unijo (EU) smo lahko te dni slišali in prebrali več javnih govorov in intervjujev, v katerih bivši in sedanji politiki, profesorji in drugi intelektualci ugotavljajo, da je bila odločitev Slovenije za članstvo v EU prava.  Tudi sam sem v eni od svojih kolumn na tem spletnem mestu (Zakaj EU, 18. 10. 2021) že temeljiteje pojasnil, zakaj si moramo prizadevati za obstoj in razvoj EU ter za naše konstruktivno članstvo v tej nadnacionalni evropski skupnosti. Tokrat želim v tem kontekstu na kratko izpostaviti še eno vprašanje oziroma dimenzijo: vprašanje suverenosti naše države.

V svetu, kjer se družbene, ekonomske in politične razmere nenehno spreminjajo, se pogosto pojavlja vprašanje o vlogi in namenu prava. V osnovi ima pravo vlogo temeljnega stebra družbe, ki ureja medsebojne odnose, zagotavlja red in varuje temeljne človekove pravice in svoboščine. Ključno vprašanje, ki se poraja, pa je, ali pravo resnično služi ljudem, ali pa je postalo orodje v rokah peščice, namenjeno za ohranjanje obstoječega stanja moči in privilegijev.

Ustavno sodišče se je v odločbi Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 prvič soočilo z izjemnim pomenom prakse Sodišča EU (SEU) za ustavna procesna jamstva v slovenskem kazenskem postopku. SEU lahko z razlago direktiv EU daje obdolžencem v kazenskem postopku širši obseg pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ustaljena ustavnosodna presoja pa se mora temu prilagoditi.

V ZDA se politične razmere približujejo vrelišču. Država je razdeljena in nič kaj drugače ni s tamkajšnjo akademsko sceno. Postala je vse bolj politično aktivistična. To velja celo za najboljše pravne fakultete. Kljub temu pa te po svoji kakovosti ostajajo take, kot so bile že pred desetletji. Najboljše. To pa zato, ker so v primerjavi z evropskimi precej manj dogmatične, učijo na življenjskih (pravnih) primerih in ob upoštevanju celotnega konteksta študente silijo v oblikovanje najboljših argumentov, zakaj je neko pravno stališče prepričljivejše in zato pravilnejše od drugega.

Ko sem v svoji (sploh) prvi kolumni podal razmišljanje, da mora biti pravnik nekdo, ki je na podlagi karseda poglobljenega predznanja kvalitativno singularen v svojem razmišljanju glede določene dileme, ki jo narekuje vsakdanjik, predvsem pa praksa, si nekako nisem mogel predstavljati, da bo ta moja teza dokaj hitro predmet resne(jše)ga preizkusa. Bistvo in raison d'etre prava je in mora biti vsaj po mojem intimnem oziranju predvsem v njegovi (pravični) praktični aplikaciji. Povedano drugače, s pravom naj se raje ne peča predvsem tisti, kdor se prepogosto skriva za besedo »načeloma«. A besede so prepogosto izredno poceni valuta, življenje pa se po drugi strani neredko »kar zgodi«, v smislu seveda, da ti jo še prerado … zagode. In včasih moraš izrečeno, čeprav z dodanim izdatnim pelinom, tudi znati »pojesti«.

Pred začetkom pisanja tega prispevka sem bil trdno prepričan, da je izraz »legalizirana kraja« rezerviran zgolj za temo, o kateri nameravam pisati danes. Ob googlanju sem kaj kmalu ugotovil, da sem v zmoti in da se ta besedna zveza uporablja v mnogo različnih kontekstih, povezanih s pravnim urejanjem zelo različnih pravnih področij. Zato naj že uvodoma pojasnim, da moj današnji zapis ne bo obravnaval legalizirane kraje na splošno, temveč se bo osredotočil na »kraljico vseh kraj« – prisilno poravnavo.

Ko smo se pri pisanju ustave odločali, ali naj ustavno uredimo tudi institut referenduma, je razpravljavce v ustavni komisiji in javnosti spodbujala tudi misel, da je za Slovenijo, glede na njeno relativno majhno število prebivalcev, referendumsko odločanje lahko zelo primerna dopolnitev posredne demokracije. Danes lahko ugotovimo, da se je pozitivni naboj te ideje v marsičem razvodenil, kajti preveč je bilo referendumov, ki so jih sprožili predvsem ozki politikantski interesi in ne resnična želja po vključevanju ljudstva v pomembne državne odločitve (izjeme le potrjujejo pravilo). 

Zdi se, da vse življenje iščemo neko ravnovesje. Glede na delo, ki ga opravljam, to zajema tudi moje delo. Skoraj vedno. To velja najprej za delo na abstraktni presoji zakonske ureditve.

Razprava o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je eno najspornejših in etično zahtevnih vprašanj v naši družbi. V središču razprave je temeljno vprašanje o pravici posameznika do samoodločbe – pravici, da o svojem življenju odločamo sami, tudi ko gre za njegov konec. Po svetu se zakonodaja glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja razlikuje, od popolne prepovedi do sistemov, ki pod določenimi pogoji takšno pomoč dovoljujejo.

Ko je bila sprejeta zakonska ureditev, po kateri je mogoče legalizirati objekte, ki so bili iz tega ali onega razloga zgrajeni »na črno«, je veliko lastnikov pričakovalo, da bodo lahko sčasoma in z nekaj stroški uredili (pravno) stanje svoje nepremičnine in v njej še naprej bivali – brez sence pravno (papirnato) neurejenega statusa.

V prejšnji kolumni sem primerjal davčno-socialna položaja samostojnega podjetnika in družbenika v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, ki je v njej tudi zaposlen. Izračuni jasno pokažejo, da je položaj družbenika v d. o. o. pomembno boljši od položaja samostojnega podjetnika. Tokrat bom predstavil razlike v posledicah neplačevanja obveznih socialnih prispevkov.

To kolumno sem začel pisati v petek, 8. marca, zvečer, torej še na dan žena. Že kot otrok sem bil vzgojen, da je na ta praznični dan treba ženskam izreči in primerno izkazati priznanje za njihovo pomembno vlogo v družini in družbi (podobno velja tudi za 25. marec, materinski dan). Seveda je še mnogo bolje, če takšna priznanja izrekamo tudi ob drugih dnevih, kadar se ponudi za to primerna priložnost, kajti za zahvalo in spoštljiv odnos je primeren vsak čas. Ob tem pa obžalujem vedno večjo svetovno zmedo na področju opredeljevanja spolov ter razumevanja vloge ženske in moškega ter morebitnih drugih spolnih identitet v družbi.

Velikokrat me sprašujejo, kako zmorem živeti, še vedno predavati in opravljati poklic odvetnice in mediatorke brez svojega glasu, ko že sedem let mojega glasu ni slišati. Tišina je jezik srca. Ima nadnaravno moč in je globoka. Želim si slišati svoj glas. Tišina me je naredila ponižno in mi pokazala okolico jasnejšo. Zmorem živeti in opravljati poklic univerzitetne profesorice prava, odvetnice in mediatorke, ker sta se vame naselila moč in mir. Veliko težje je biti v tišini v vsakdanjem življenju. Kako naj dvignem telefon, se odzovem po domofonu, domačim kaj sporočim? Lažje je živeti v tišini, ko ni motečih dejavnikov. Na začetku je bilo težko umiriti um ter prenehati biti zaposlena z balastom.

Po novem letu nas zasujejo prazniki ljubezni. Valentinovo, gregorjevo, materinski dan, dan žena, 40 mučenikov. Zvončki in žafrani so, takoj po odhodu snega, že začeli cveteti v gredici. Ti prazniki v mojem razpoloženju prinašajo pomlad. In čeprav v nižinah čakam pomlad ter sem tudi v garderobi trenutno v obdobju, ko sem že naveličana temnih barv in hrepenim po barvah, pa si res še vedno želim, da na smučiščih ne bi potrebovali toliko truda za vsaj minimalno pripravo smučarskih prog in da bi bil sneg vsaj še nekaj časa. Letos smučiščem narava res ni bila naklonjena. Mi smo sicer trenutno na ravni slovenskih družinskih smučišč. Hčerka je ravno samostojno zvozila na Soriški planini, kjer (in na Kobli, kjer na mojo veliko žalost ni več smučišča) sem s tatom tudi sama naredila prve zavoje. Bilo bi res super, da bi še lahko malo izkoristili njeno trenutno navdušenje za šviganje na belih strminah.

Morda bi namesto besede dobrina lahko uporabila tudi kakšno drugo, npr. korist, sredstvo za izpolnjevanje življenjskih potreb, želja. Namesto besede skrb verjetno pridejo na misel besede breme, stres … V tokratni kolumni se bom dotaknila vprašanja, s katerim se srečujem v pisarni skoraj dnevno: kaj mi pripada in kaj mi lahko vzame ob ločitvi?

16. februarja je demokratični svet pretresla novica, da je v ruskem zaporu, še severneje od severnega tečajnika, umrl Aleksej Navalni. S tem je Putinov režim, vsem na očeh, likvidiral še zadnjega, odkritega, vsaj v simbolnemu smislu zares nevarnega nasprotnika, ki je preteklih dvajset let nastavljal ogledalo kremeljskemu samodržcu. Na eni strani je smrt Navalnega dokaz popolne brezobzirnosti, vseobsežne moči putinizma, na drugi strani, in hkrati, pa gre tudi za potrditev šibkosti moskovskih avtoritarcev. To zadnje dejstvo je v dveh krasnih stavkih, ki ju je v svojem nekrologu povzel portal Politico, nekoč zelo jasno artikuliral Navalni sam. Na novinarsko vprašanje, kaj bi pomenilo, če bi se režim odločil, ne samo da ga zapre, temveč da ga ubije, je preprosto odgovoril: »Če se je to zgodilo, pomeni, da smo nenavadno močni, saj so se odločili, da me bodo ubili. Zato morate izkoristiti to moč in se ne smete predati.«

V zadnjih tednih sem prek različnih medijev opazil pobudo oziroma iniciativo Start:up Slovenije, kjer strokovnjaki z različnih področij vladi predlagajo, da je treba v slovensko zakonodajo uvesti novo pravno obliko gospodarske družbe, ki jo predlagatelji imenujejo vitka delniška družba. Takšna družba naj bi bila po njihovih besedah prilagojena zagonskim in hitro rastočim podjetjem in bi morala biti mešanica družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe. Omogočati bi morala ustanovitev gospodarske družbe z majhnim osnovnim kapitalom in plačilo zaposlenih z delnicami gospodarske družbe. Po drugi strani sem zasledil, da je Ivo Boscarol na Ustavno sodišče vložil pobudo za začetek ocene ustavnosti 5., 6. in 7. odstavka 10.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Predlagatelj torej meni, da je ureditev, ki posamezniku dovoljuje ustanovitev le ene družbe z omejeno odgovornostjo vsake tri mesece oziroma pridobitev poslovnega deleža v eni d. o. o. vsake tri mesece, neustavna. Iz obeh primerov lahko razberemo, da se v okviru korporacijskega prava vedno znova lahko pogovarjamo o temeljnih konceptih pravne ureditve gospodarskih družb.

Težko je najti koga, ki še nikoli ni slišal za alkoholnega »mačka«, bržkone povzročenega tudi spričo prekomernega pitja piva prejšnji večer. Marsikdo med nami je ta fenomen že podoživel na lastni koži, v analih justice pa se najde kak »junak«, ki je zaradi tega nezaželenega jutranjega pojava kako pivovarno celo tožil.¹ A vse do nedavna še nikoli nisem slišal za primer, da bi kdo bil tožen zaradi mačka – v pivu. A ker je življenje vse tisto, kar se živemu človeku pripeti, medtem ko ta snuje druge, bolj smele načrte, velja ta maksima tudi za pravo, tožbe, pravde in pravnike. Če parafraziram sedaj skorajda že mitskega dr. Iana Malcolma, življenje zatorej vedno najde svojo pot, pa čeprav to včasih zaide (tudi) v tvoj polič piva.

Verjetno se res spreminjam v godrnjajočega starejšega občana, ker me v slabo voljo spravlja vse preveč stvari. Sploh tiste, ki se tičejo mojega dela. Glede sprememb kazenske zakonodaje, še zlasti postopkovnih določil, imam tako vedno zadržke, predvsem zaradi tega, ker pri našem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) nikakor ne uspemo opraviti z inkvizicijskimi elementi. Tako postaja ZKP vse bolj podoben obleki s številnimi zaplatami, ponošeni do konca, ki pa se ji lastnik nikakor ne more odreči, pa čeprav ima dovolj sredstev, da bi si kupil novo.

V svoji zadnji lanski kolumni sem pisala o programu takrat bližajoče se GV Konference kazenskega prava in kriminologije, ki je bila 28. in 29. novembra v Portorožu. Navdušena sem, da nam je uspelo, da smo kazenskopravni in kriminološki zanesenjaki spet združili moči v večjem številu, izmenjali poglede in ideje, obudili nekatere malo že zbledele stike ter navezali nove, predvsem pa dobili tudi nove ideje za delo ali pisanje.

Ustavno sodišče je junija lani odločilo, da so plače sodnikov prenizke, zakonodajalcu pa naložilo, da neustavnost odpravi do 3. januarja letos. To se do tega datuma ni zgodilo. Danes ne pišem o plačah, temveč o ugledu sodnikov. Seveda višja plača lahko vpliva na ugled posameznika, a ta je bolj kompleksen in vključuje tudi strokovnost, zavzetost pri delu, etično ravnanje in druge vidike. Višja plača lahko prispeva k boljšemu ugledu, vendar je pomembno tudi, kako se posameznik vede in kako uspešno opravlja svoje delo. Višja plača sodnikov v določeni meri vpliva na njihov ugled, saj se dojema kot priznanje za njihovo odgovorno in strokovno delo. Hkrati pa je ugled sodnika odvisen tudi od neodvisnosti, integritete, poštenosti ter strokovnosti pri opravljanju sodniških nalog. Višja plača sama po sebi morda ne zagotavlja višjega ugleda, če niso prisotni tudi drugi ključni elementi strokovnega in etičnega ravnanja. Ugled sodnikov je pomemben za pravično delovanje pravosodja, ki se gradi na strokovnosti, nepristranskosti in integriteti pri obravnavanju sodnih primerov. Pomembno je, da sodniki vzdržujejo visoke standarde etičnega ravnanja, da ohranjajo zaupanje javnosti v sodstvo.

Nihče ne more zanikati, da zadnjih nekaj let živimo v zelo aktivni »sezoni« razvoja umetne inteligence (UI). To ni bilo vselej tako. UI je imela izrazite sezonske vzpone in padce. Sezonam napredka in navdušenja so sledile sezone zatišja, včasih tudi razočaranja. Toda zadnje leto, zlasti odkar so v OpenAI dovršili generativno UI ter jo v obliki klepetalnega robota (ChatGPT) poslali v splošno javnost za čim širšo komercialno rabo, pa je navdušenje nad tehnološkim prebojem UI na vrhuncu. Z njim pa tudi potreba po regulaciji. V tej kolumni si zato poglejmo, zakaj, kdo in kako, če že, naj regulira UI.

V prvi letošnji kolumni se vračam na svoje področje – javno naročanje. Morda sem v zadnjem času bolj pozorna, a zanimivo je, da je praviloma prva reakcija sogovornikov, ko omenim javna naročila, odklonilna. Dolgo časa nisem čisto razumela, zakaj ima javno naročanje takšen negativen predznak. Morda zato, ker so v javnosti znani le primeri, ko je bilo javno naročilo oddano netransparentno ali ko je bilo ugotovljeno, da so si ponudniki dobesedno razdelili predmet javnega naročila (se še spomnite roza diskete?). Vsa tista javna naročila, kjer je bil postopek izpeljan skladno z zakonom, kjer je bila pogodba podpisana in izvedena brez težav, zapletov in aneksov – o teh ne govorimo. Pa zakaj tudi bi? Takšno ravnanje se pričakuje in zato mu ne posvečamo posebne pozornosti.

Precej dolgo časa sem tuhtal, s katero tematiko naj se podam v boj za čim več klikov bralcev pod tole mojo uvodno kolumno. Čeprav mi je težko očitati, da sem popolnoma nevešč pisnega izražanja tudi o najzahtevnejših temah našega družbenega vsakdana, mi vseeno pisanje razmeroma krajših razmišljanj o vsakdanjiku ni nekaj, kar bi lahko kakorkoli označil za docela »domače«. A le če počneš tudi tisto, česar te je »prekleto« strah, ti je to v pomoč, da dejansko napreduješ in se še vedno razvijaš v nečem, kar je tvoj poklic, kar je vsaj včasih tudi tvoje resnično poslanstvo. Konec koncev je prav pravniški poklic v svojem inherentnem bistvu namenjen predvsem temu, da se vedno znova (na)učiš nekaj novega. Vsaj moral bi biti. Zato naj bo občasen skok v neznano že sam po sebi popotnica vsakemu pogumnemu pravniku, zlasti, seveda, ko je govora o vse bolj prisotnih, predvsem pa venomer spreminjajočih se digitalnih izzivih.

Ko sem leta 2006 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in začel svojo raziskovalno pot kot asistent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem kar nekaj časa iskal tisto pravo temo, temo, s katero bi se želel dolgoročno raziskovalno ukvarjati. Svetovali so mi, da bi morda poskusil z insolvenčnim pravom. Sprva se mi ideja ni zdela ravno dobra, saj o tej temi nisem vedel dobesedno nič, a po daljšem premisleku in spoznavanju osnovne znanstvene literature sem ugotovil, da gre za izjemno široko in zanimivo področje, ki »živi« na presečišču prava in ekonomije. Že med opravljanjem pravniškega državnega izpita in kasneje ob zaključevanju doktorata sem se poigraval z idejo, da bi morda opravil še strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja. Tega se iz različnih razlogov nisem nikoli lotil.

V zadnji izdaji revije Pravnik sem predstavil svoje razmišljanje o pomenu teorije in prakse za študij prava. Ker verjamem, da je tematika zanimiva tudi v širši perspektivi delovanja pravnikov, bom izhajajoč iz nekaterih svojih ugotovitev v navedeni reviji v nadaljevanju ponovil in dodal še nekaj misli na to temo. Pri tem bom izhajal iz inteligentne in duhovite misli Alberta Einsteina, ki se glasi: »Teoretično sta teorija in praksa ista stvar. Praktično pa nista.«¹

Protest sodnikov zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 v zadnjih dnevih buri duhove. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za osrednjo zahtevo iz te odločitve, in sicer, da mora ugotovljeno neskladje z Ustavo RS Državni zbor odpraviti v roku šestih mesecev oziroma do 4. januarja 2024. Posledice, če do tega ne bo prišlo, so bile iz sodniških vrst napovedane že dolgo prej in je sedanje stanje, torej opravljanje zgolj nujnih zadev na sodiščih, nekaj, kar sta drugi veji oblasti vedeli in bi lahko zadevo preprečili. Časa je bilo več kot dovolj.

Pred dvema dnevoma smo praznovali prihod Svetih treh kraljev. V nekaterih deželah to ni samo krščanski praznik, temveč so ti trije dobri možje tudi edini, ki razveseljujejo otroke z darili. V Španiji naznanijo prihod Svetih treh kraljev številne povorke, ki delno spominjajo na pustne karnevale, le maske so bolj prefinjene. Ker je parada zvečer, maske vključujejo različne svetlobne učinke. Meni so od ene takšnih parad najbolj ostali v spominu hodci na hoduljah z belimi svetlečimi oblačili, ki so spominjali na nezemeljska bitja. Tako kot je to običaj na karnevalih, člani povorke otrokom mečejo bonbone, ti pa jih lovijo in zbirajo v vreče.

Ena od najdragocenejših lekcij, ki sem se jih do zdaj naučila, je, da je treba biti pozoren na jezik, ki se uporablja v pravu. Jezik je pomemben. George Orwell je v eseju Politics and the English Language že leta 1946 poudaril, da med tem, kar rečemo ali napišemo, in tem, kar mislimo, obstaja vzročno-posledična povezava. Zapisal je tudi, da »zaradi površnosti svojega jezika lažje razmišljamo neumno«. Opozoril je, da če ne bomo dobro premislili o jeziku, ki ga uporabljamo, bodo znane besede in fraze »namesto vas mislile vaše misli«. Danes se bolj kot kadar koli prej zavedamo, kako močno lahko jezik vpliva na misli.

Čas, ko pošiljamo in prejemamo lepe želje, ko se dnevni utrip nekoliko umiri in si vzamemo čas za vse tiste stvari, ki jim v preostalih 360 dneh ne posvečamo toliko pozornosti. Včasih pri tem spregledamo tudi sebe in svoje bližnje. In vedno znova si obljubimo, da bo v prihajajočem letu drugače! Nekatere obljube držijo, na nekatere pozabimo že v prvih dneh januarja.

Začelo se je leta 2007, ko mi je bilo ponujeno pisanje kolumn na največjem pravniškem portalu IUS-INFO in danes, po dolgih 16 letih, ga zaključujem. Čas je povsem pravi za »zgodovinski« pregled, ne nazadnje se poslavljamo od še enega leta, ravnokar pa je pri GV Založbi izšla tudi moja štirinajsta knjiga – najodmevnejših kolumn zadnjih deset let, V vrtincu pogledov. Vas zanima, kako in zakaj se je vse pred leti sploh začelo?

Dne 27. in 28. novembra je na Sodišču EU potekal t. i. Forum des magistrats oziroma forum nacionalnih sodnikov. Gre za dogodek, ki ga za nacionalne sodnike organizira Sodišče EU z namenom, da se med sodniki vzpostavi tudi neformalen dialog za izmenjavo mnenj o aktualni sodni praksi tako Sodišča EU kot nacionalnih sodišč. K razmišljanju za današnjo kolumno me je spodbudila delovna seja na forumu o pojmu neodvisnosti sodstva v pravu EU, ki se je dotaknila tudi vprašanja materialne odvisnosti nacionalnih sodnikov in razmerja tega načela do prava EU. To vprašanje je trenutno še posebej aktualno za slovenske sodnike, saj se 3. januarja 2024 izteka rok za implementacijo ustavne odločbe U-I-772/21, v kateri je Ustavno sodišče RS odločilo, da so določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki urejajo plače slovenskih sodnikov, v neskladju z Ustavo RS.

Mednarodni dan invalidov se vsako leto obeležuje 3. decembra od leta 1992, ko ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila z resolucijo 47/3. Namen obeleževanja dneva je spodbujati razumevanje problematike invalidnosti in dajati podporo za dostojanstvo, pravice in blaginjo oseb z invalidnostjo. Ta dan opozarja in nagovarja za večjo ozaveščenost o koristih za družbo kot celoto, ki jih prinaša vključevanje oseb z invalidnostjo v vse vidike političnega, družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja.

Prejšnji teden sem na javni konferenci s sogovorniki razpravljal o tem, ali naj odločanje o skupni zunanji in varnostni politiki Evropske unije (EU) v prihodnje v večji meri kot do zdaj temelji na odločanju s kvalificirano večino. V javni razpravi, ki jo je organizirala Nova univerza, je bilo glede takšne možnosti med povabljenimi razpravljavci (profesorji ter bivšimi in sedanjimi politiki) v glavnem zaznati previdnost in zadržanost. Zdaj lahko namreč pri (naj)pomembnejših odločitvah na teh področjih vsaka članica EU uveljavlja pravico do veta in tako prepreči odločitev, ki ne upošteva njenih vitalnih interesov. Ali naj torej naša država podpre dodatne omejitve pravice do veta in omogoči hitrejše in učinkovitejše odzivanje EU na mednarodne krizne situacije? Ali pa naj vztraja pri ohranitvi tistega dela svojih suverenih pravic, ki ji tudi v takšnih primerih omogočajo, da svojih najbolj temeljnih zunanjepolitičnih stališč in interesov ne prilagaja evropskim stališčem, če so ti izrazito v nasprotju z interesi Slovenije?

Priznam, da si nisem mislila, da bo današnja kolumna tako suhoparna, v mislih sem imela namreč čisto drugo temo. Tudi prijazni glas iz domačega okolja mi je svetoval, naj izberem kaj bolj veselega, prazničnega. Kljub temu sem se odločila, da napišem nekaj besed o povsem nepotrebnem dodatnem administrativnem bremenu, ki ga je delodajalcem naložila država.

Svojo zadnjo kolumno letos posvečam tradicionalni kazenskopravni konferenci GV. Letos bo že petnajsta po vrsti potekala 28. in 29. novembra v Portorožu.

Pogosto se sprašujemo, kaj je pomembnejše: pot ali cilj, in odgovori so precej različni. Tako kot ljudje. Po poti pridemo do želenega cilja ali pa tudi ne. Seveda smo lahko razočarani že zaradi težav in preprek na njej, kaj šele cilja, ki ga ni ali je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali. Smo torej res gospodarji svojega popotovanja? Lahko je govora o zasebnem ali poklicnem življenju, z zanimanjem in večno radovednostjo pa spremljamo tudi povsem tuje poti. Eni takih sem s hitrostjo čudovitega branja sledila v povsem novi knjigi dr. Marka Pavlihe Svetilnik: Padci in pobiranja poetičnega pravnika, v kateri avtor pravi, da je zaceljena duša odpornejša prav na mestu brazgotine. In prav brazgotin je precej. Mojih, tvojih, vaših, Markovih.

Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.

Konec oktobra 2023 je Sodišče Evropske unije obiskala predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Svečani dogodek je bil posvečen predaji treh slovenskih umetniških del Sodišču Evropske unije, ki bodo naslednjih pet let, torej do jeseni 2028, krasila stavbe evropske sodne palače. Gre za dve sliki uveljavljenega akademskega slikarja Tuga Šušnika »Poletje« in »Zima« ter za reprezentativen bronasti kip »Lipicanec« uglednega slovenskega umetnika Janeza Boljke.

Združeni narodi (ZN) so 16. november razglasili za mednarodni dan strpnosti. Namen tega dneva je okrepiti strpnost po vsem svetu s pobudami in razpravami, ki spodbujajo medsebojno razumevanje med kulturami in ljudmi.

Ko te dni spremljam uničujoči konflikt med Izraelci in Palestinci, ko premišljujem o grozovitem množičnem terorističnem dejanju palestinskega Hamasa ter nato o grozljivem množičnem pobijanju civilistov v Gazi s strani izraelske vojske, se mi misli vedno znova vračajo k enemu najstarejših načel kaznovanja, to je k talionskemu načelu. Po tem načelu, ki se uporablja predvsem pri kazenskih sankcijah, očitno pa tudi pri oboroženih spopadih, se povzročeno zlo storilcu povrne s kaznijo, ki je podobna njegovemu dejanju. V slikovitem izrazu: oko za oko, zob za zob. V zvezi s tem želim opozoriti na dvoje. Prvič, zagovorniki talionskega načela utemeljujejo to načelo kot izraz božje ali družbeno upravičene zahteve po pravičnosti, ki pa v psihološkem pogledu upravičuje tudi maščevalnost, ki naj bi potešila bolečino in jezo prizadetih ljudi. Drugič, talionsko načelo je tudi danes bolj živo, kot si upamo priznati. Vojne, mučenja, zatiranja in druga hudodelstva so tudi v sodobnem času pogosto izraz tovrstnih povračilnih ukrepov. Prav omenjena tragična vojna ter dolga desetletja konfliktov na bližnjem vzhodu nazorno kažejo, kako groba sila ter maščevalnost vedno vodita le v začarani krog nasilja in človeške bolečine.

Simbol sodnega sistema je Pravičnost (Justicia), upodobljena s tehtnico, z mečem in s prevezo na očeh. Tehtnica predstavlja nepristranskost, meč simbolizira moč. Zgodovina nima jasnega odgovora o izvoru preveze čez oči, po nekaterih razlagah naj bi nakazovala toleranco ali nevednost do zlorabe prava s strani pravosodnega sistema. Danes je preveza splošno sprejeta kot simbol in zagotovilo o presoji brez predsodkov. Naj bo kratek zgodovinski pogled na simbol sodnega sistema uvod v moje današnje razmišljanje prav o tem – nepristranosti.

"Bliža se optična cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
informacija kakor svetloba poleti."

Za začetek sem si dovolila malce umetniške svobode, ko sem parafrazirala znan Prešernov verz iz njegove pesmi Od železne ceste. Verjetno nam danes optika oziroma telekomunikacijska povezava v splošnem pomeni približno to, kar je v časih Prešerna ljudem pomenila železnica. Njena učinkovitost (tj. učinkovitost železnice) je na žalost tudi ostala približno tam, ampak to je zgodba za drugič.

Se vam zdi, da preveč delate in boste vsak čas izgoreli, pa še slabo spite, nimate časa zase in svoje hobije, vas mladež sili v stalno norenje od ene do druge prostočasne aktivnosti, seveda njihove, ste z eno nogo pod tušem in z drugo na pedalu za plin, vas šef sploh ne razume in celo »mobingira«, nekateri pa tarnate, da niti v penziji nimate prostega trenutka, saj vas otroci obremenjujejo z vnuki, ki jih je treba peljati k telovadbi, plesu, košarki, šahu, tenisu, tekate pa še od enega do drugega zdravnika, nabavljate, pospravljate in kuhate, predvsem za druge? Iščete čudežne zvarke, meditirate, berete knjige z nasveti za dolgo in srečno življenje brez stresa? Če je z vami vsaj približno tako, obstaja rešitev. Povsem preprosta. Spoznajte nekatere, ki jih izgorelost redkeje doleti. Ker je njihovo življenje že tako posebno. Vredno velikega poklona.

V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.

Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.

Z naraščanjem uporabe umetne inteligence se odpira vse več novih pravnih problemov, ki izzivajo tudi prve sodne spore. Primer takšnega sodnega spora je nedavno vložena in precej odmevna razredna tožba (ang. class action) ameriških avtorjev umetniških del, v kateri tožniki zatrjujejo, da je podjetje OpenAI ob ustvarjanju aplikacije umetne inteligence ChatGPT kršilo njihove avtorske pravice. Natančneje, avtorji v tožbi navajajo, da je podjetje OpenAI v fazi usposabljanja aplikacije nezakonito uporabilo njihova avtorsko zaščitena dela. Prek podatkovne baze, ki naj bi jo sestavljala tudi umetniška dela tožnikov, naj bi podjetje OpenAI usposabljalo aplikacijo ChatGPT z namenom ustvarjanja novih »umetniških« del, pri tem pa naj bi po mnenju avtorjev kopiralo, povzemalo ali posnemalo njihova avtorska dela. Tožniki zatrjujejo, da naj bi podjetje OpenAI lahko usposabljalo svojo aplikacijo na podatkih, ki so javno dostopni, oziroma za dostop plačalo razumno licenčnino in da gre pri navedeni uporabi avtorskih del za kršitev ameriškega zakona o avtorskih pravicah. Vendar pa to ni edini primer tožbe, povezane z umetno inteligenco. Zanimivo se, še posebej v Združenih državah Amerike, tožbe zoper aplikacije umetne inteligence vrstijo druga za drugo, pri tem pa poleg avtorskopravne podlage temeljijo tudi na primer na kršitvah varstva osebnih podatkov ali na očitkih obrekovanja.

Velikokrat odvetniki živimo na način, da si želimo tistega, česar nimamo, stvari, ki jih že imamo, pa se nam zdijo samoumevne. Prevečkrat nismo zadovoljni. Imamo preveč ali pa premalo strank. Počutimo se, da nas stranke ne cenijo. Hudujemo se nad slabim ravnanjem nasprotnikov in nejevoljnimi sodniki. To pojasnjuje dejstvo, zakaj mnogi iščejo »mirnost« na sodišču: »Če le ne bi imel strank in nujnih rokov, potem bi bil srečen.« To tudi pojasnjuje, zakaj pogosto slišimo o pričakovani ekstazi ob bližajoči se upokojitvi.