Konec junija sem se srečala na prijetnem klepetu z bivšimi študenti prava. Srečanje še danes odzvanja v meni. Nekateri so mi zaupali, da zapuščajo odvetništvo. Začudenje na mojem obrazu je izzvalo, da so začeli naštevati razloge. Njihove pritožbe so dajale občutek, da zanje odvetništvo nima smisla, da jim daje občutek izoliranosti, splošno mnenje pa je, da je odvetništvo pretežko, z malo ali nič možnosti za izpolnjujoče in zdravo življenje.
Nekateri se spopadajo z obdobji depresije in kemičnimi in vedenjskimi zasvojenostmi. Pravijo, da se ta trend začne na pravni fakulteti. V pogovorih s številnimi študenti prava in mladimi odvetniki ter drugimi strokovnjaki se zdi, da pomemben del tega problema povzroča ali k njemu prispeva pravno izobraževanje, ki študente uči, naj bodo »objektivni«, se naučijo pravo in ga uporabljajo objektivno, ne glede na osebne vrednote. Že na pravnih fakultetah in nato v pravniški stroki vlada konkurenca. Obstaja pritisk, da se tekmuje za t. i. najboljše službe, pozneje za najboljše stranke, najboljše primere ali največji donos. Študenti se v tem pogosto izgubijo in pozabijo, zakaj so se odločili za ta študij. Številni pravijo, da so vstopili na pravno fakulteto z upanjem, da bodo lahko pomagali drugim in naredili spremembo ter da si bodo omogočili kakršnokoli prihodnost. Poročajo, da so med študijem prava na neki točki na to pozabili ter začeli razmišljati samo o tem, kako do pripravništva v velikih in znanih odvetniških pisarnah. Skoraj nič študentov ali mladih odvetnikov pa mi ni poročalo o obiskovanju tečajev pravne etike in pravne zgodovine in zagotovo še nihče o študiju postavljanja ciljev, pojasnjevanja vrednot ali sprejemanju etičnih odločitev.
Razlog za stiske v pravni stroki je prav v tem – v izgubljeni pozornosti za vrednote in pojasnjevanje vrednot. Prav tako je to lahko razlog, zakaj toliko mladih zapušča odvetništvo. Ko sem pred več kot dvajsetimi leti sama začela odvetniško pripravništvo, sem vedela, zakaj želim biti odvetnica, tako kot večina mojih kolegov. Mislila sem, da je to pomembno. Če mislimo, da je nekaj pomembno, moramo sprejeti vrednostno sodbo. Če veščina pojasnjevanja vrednot ni poistovetena v nas samih, pravo ne za posameznika more imeti vrednostnega pomena. Odvetniška praksa ni samo poznavanje prava in sposobnost njegove uporabe.
Bivša študentka me je vprašala, ali sem raje odvetnica ali profesorica prava. Odgovor sem zaman iskala v dosežkih na področju prava. Odgovorila sem: »Razmišljanje v vlogi odvetnice je pravna, ne pa življenjska veščina. Težko bi se izognila temu, da v svoje vsakdanje življenjske situacije ne bi prinesla enakih miselnih procesov, v katere sem ukalupljena vse od časa študija do pripravništva in zdaj dela in s katerimi si služim kruh. Zahteva več discipline, kot sem je uporabila pri učenju teh procesov. Velikokrat so mi moji bližnji povedali, da spet uporabljam ta odvetniški govor, in tega niso mislili kot kompliment. Kdaj sem prenehala uporabljati odvetniški govor? Ko sem se začela zavedati, da nisem kreator svojega življenja, ko sem ponotranjila, da se biti človek ne zgodi kljub trpljenju in negotovosti – zgodi se v trpljenju in negotovosti. Razumem, da moji poklici odvetnice, profesorice prava in mediatorke niso moja edina življenjska veščina. Življenje me je prekvasilo kot osebnost, ne poklici, ki jih opravljam.«
Tisti, ki opravljajo poklic odvetništva, se pogosto pritožujejo nad pomanjkanjem smisla ali občutka osebne izpolnitve pri delu. Starejši kolegi to bolj neposredno opredeljujejo kot občutek dolgočasja, pomanjkanje zadovoljstva pri delu, zgolj prebijanje skozi vsak dan, ustvarjanje dela brez časa za razmislek, opravljanje dela za stranke kot obrtnik in pomanjkanje povezave s strankami, kar se pogosto izraža kot pomanjkanje lojalnosti strank. Pravna strokovnost je velikokrat okrnjena zaradi potrebe po obsegu, hitrosti in enotnosti delovnih izdelkov. Mlajši kolegi pomanjkanje smisla ali občutka osebne izpolnitve občutijo drugače. Sprašujejo se: »Kaj dobrega delam?« Moti jih pomanjkanje nadzora nad delom ali življenjem. Skrbi jih, da zahteve strank puščajo malo priložnosti za kreativno razmišljanje. Sprašujejo se tudi: »Ali lahko imam življenje in opravljam delo odvetnika, ali je odvetniško delo vseobsegajoče?« Ženske postavljajo dodatno vprašanje: »Ali lahko imam družino in otroke?« Vse pogosteje se to sprašujejo tudi mladi moški.
Med mladimi odvetniki, ki izražajo nezadovoljstvo s pravom in željo po odhodu, jih večina navaja, da ne dobijo občutka izpolnitve ali smisla in se jim zdi delo brez vrednosti. Če nimajo občutka smisla v svojem delu, ni nobenega občutka pomembnosti ali vrednosti tega, kar počnejo. Nič čudnega, da želijo oditi. Odvetništvo je poklic in poslanstvo, ni vrsta dela, ki bi ga lahko opravljali kot službo, še posebej, če želite ohraniti zdravje in imeti srečno, izpolnjujoče življenje. Narava odvetniškega dela je pomagati strankam reševati probleme in zagotavljati učinkovito delovanje pravosodnega sistema, ogrožena pa postane, če odvetniki delujejo brez močnega občutka notranjih vrednot in osebne motivacije ter se namesto tega zanašajo le na zunanji vpliv pri določanju svojih dejanj. To vodi v nezadovoljstvo, stisko, izgorelost in mnoge nevidne invalidnosti, ki jih odvetniki doživljajo pogosteje kot splošna populacija.
Nagibanje k zunanjim motivacijam ter osredotočanje na prestiž, denar, ocene, družbeni status in druge podobne cilje povzročata izgubo ali zmanjšanje notranje motivacije, torej smisla, vrednot in stvari, ki so posamezniku pomembne. Izguba smisla vodi v izgubo občutka blaginje. Pravno kulturo moramo spremeniti tako, da bomo spoštovali in podpirali drug drugega in naše individualne razlike.
Moramo si pomagati med seboj. Še posebej morajo starejši odvetniki pomagati mlajšim. Veliko sem se naučila od starejših odvetniških kolegov. Od njih sem se učila o morali in etiki, vključno s tem, kako ravnati z drugimi odvetniki; lahko smo energično zastopali svoje stranke in zvečer pa smo se lahko družili kot prijatelji. Naučila sem se spoštovati in videti širšo sliko. Od opazovanja starejših odvetnikov sem se naučila, da je pošteno in častno ravnanje učinkovit način prakse. Naučila sem se, da je pomembno, kako ravnamo z ljudmi, naj bodo to stranke, drugi odvetniki, priče ali sodniki. Imela sem privilegij videti in slišati starejše odvetnike, ki so ustvarjalno razmišljali in reševali probleme na način, ki je bil zadovoljujoč za vse, vključno z njimi samimi. Čas je, da vsak od nas razmisli o vključitvi v mentorski odnos. Dobro je, da starejši delimo, kar smo se naučili. To pa je odlična možnost za mlajše odvetnike, da se učijo, in bo prispevalo k občutku kolegialnosti v naši stroki in k zdravju posameznikov. Moramo najti nove načine za povezovanje in mentorstvo. Čas je, da postanemo dobronamerni in kreativni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
