V primeru Humpert in drugi proti Nemčiji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločalo o vprašanju pravice do stavke javnih uslužbencev, konkretno štirih učiteljev (pritožnikov), ter o disciplinskih ukrepih zoper njih, ker so med delovnim časom sodelovali pri stavkah, ki jih je organiziral sindikat.
Pritožniki so bili šolski učitelji s statusom javnih uslužbencev, zaposleni v različnih nemških deželah. Bili so člani sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti. Vsi so sodelovali pri stavkah, vključno z demonstracijami, ki jih je ta sindikat organiziral med delovnim časom v znak protesta proti poslabšanju delovnih pogojev za učitelje. Ker so s sodelovanjem pri stavki med delovnim časom kršili dolžnosti javnih uslužbencev, so jim bili nato v disciplinskem postopku izrečeni opomini oziroma denarne kazni.
Vsi postopki pritožnikov na upravnih sodiščih za razveljavitev disciplinskih odločb so bili neuspešni. Upravna sodišča so namreč ugotovila, da so pritožniki s sodelovanjem pri stavki kršili poklicno dolžnost. Tradicionalna načela javne službe v skladu z nacionalno zakonodajo so omejila svobodo združevanja javnih uslužbencev z določitvijo prepovedi stavk, kar je bilo v nasprotju z ustavnimi načeli pravice do združevanja in stavke. Na to so opozorila tudi določena pritožbena sodišča, vendar so na koncu zapisala, da mora razmerje med nasprotujočimi si določbami urediti zakonodajalec.
Pritožniki so kasneje vložili ločene ustavne pritožbe zoper disciplinske odločbe, ki so jih pred tem neuspešno izpodbijali pred upravnimi sodišči. Tudi ustavno sodišče je pritožbe zavrnilo. Ugotovilo je, da nacionalne določbe, ki vsem državljanom podeljujejo te pravice, pridejo v poštev tudi v primeru pritožnikov in da so disciplinske odločbe, izdane zoper pritožnika, posegle v pravico do združevanja in izboljšanja delovnih in ekonomskih pogojev, saj so omejevale možnost sodelovanja v delovnih sporih. Vendar je bil ta poseg upravičen. Pravica do svobode združevanja je bila omejena z drugimi ustavnimi interesi, zlasti z načeli javne službe. Prepoved stavke vseh javnih uslužbencev zaradi njihovega statusa je že večkrat kot skladno z ustavo potrdilo ustavno sodišče. Namenjena je ohranjanju stabilne uprave, zagotavljanju izpolnjevanja državnih funkcij in s tem delovanja države ter njenih institucij. Razdelitev javnih uslužbencev na skupine, ki imajo ali nimajo pravice do stavke glede na različne funkcije, bi povzročila težave pri določanju meril za razlikovanje.
Zaradi neuspešnih pritožb na nacionalni ravni so pritožniki začeli postopek pred ESČP. Trdili so, da jim je bila z disciplinskimi ukrepi zaradi sodelovanja pri stavki med delovnim časom ter splošne prepovedi stavke javnih uslužbencev, na kateri ti ukrepi temeljijo, kršena pravica do svobode zbiranja in združevanja, kot jo določa 11. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Navedli so, da je pravica do stavke bistven element za tiste javne uslužbence, ki javne oblasti ne izvajajo v imenu države, kar izhaja tudi iz EKČP, ki dovoljuje nekatere omejitve samo za tiste, ki so »člani državne uprave«. V Nemčiji imajo različne zvezne države različno urejen status učiteljev, posamezniki pa si svojega statusa ne morejo samostojno izbrati – torej, ali se štejejo med javne uslužbence ali ne. Vlada pa je to dejstvo izpostavila za argument, da ni mogoče sodb ESČP posplošeno uporabiti za presojo primerov iz Nemčije, saj se deli države med seboj zelo razlikujejo. Poudarili so tudi, da imajo države pogodbenice široko polje proste presoje pri organizaciji zagotavljanja javnih storitev, vključno z odločitvijo o tem, kje se zanašati na javne uslužbence in kje zagotavljati storitve prek pogodbenih uslužbencev.
ESČP je najprej ugotovilo, da so bili zadevni disciplinski ukrepi pritožnikom izrečeni, ker so začeli stavko, to je, da so skupaj z drugimi za nekaj ur prenehali poučevati, da bi zahtevali boljše delovne pogoje. Ti ukrepi so vplivali na njihovo pravico do združevanja, vseeno pa je pomembno poudariti, da so bili sankcionirani samo za protest med delovnim časom. Sodišče je zato v nadaljevanju presojalo, ali je bil ta poseg upravičen – torej zakonit, ali je zasledoval legitimen cilj in bil sorazmeren. Glede prvega pogoja določenosti z zakonom in predvidljivosti je ESČP zapisalo, da obstaja dovolj predpisov na nacionalni ravni, ki omejujejo pravico do stavke javnih uslužbencev, da bi pritožniki lahko predvideli, do stopnje, ki je bila glede na okoliščine razumna, da bo njihova udeležba pri stavkah kot učiteljev s statusom javnih uslužbencev vodila do disciplinskih ukrepov. Prvi pogoj je tako bil izpolnjen.
Glede pogoja zasledovanja legitimnega cilja je ESČP izrazilo strinjanje s stališčem vlade, da je prepoved stavke javnih uslužbencev na splošno sledila cilju zagotavljanja delovanja javnih služb v skladu s širšo obveznostjo države. Zasledovali so vsaj enega od ciljev, naštetih v drugem odstavku 11. člena EKČP, ki določa možne izjeme od splošne pravice do stavke in zbiranja. V tej zadevi so bili disciplinski ukrepi, naloženi učiteljem pritožnikom, ker so stavkali in torej niso izvajali pouka med učnimi urami na svojih šolah, namenjeni tudi zagotavljanju delujočega šolskega sistema in torej varovanju pravice drugih do izobraževanja. Izpolnjen je bil tako tudi drugi pogoj.
Pri vprašanju sorazmernosti pa je ESČP moralo preveriti, ali je bil učinek, ki ga je imela prepoved stavke javnih uslužbencev na pritožnike v tej zadevi, sorazmeren in ali je zaradi prepovedi njihova sindikalna svoboda ostala prazna. Namen disciplinskih odločb je bil zagotoviti neprekinjeno izobraževanje v državnih šolah in zaščititi pravico drugih do izobraževanja, kot je zagotovljena z nacionalnimi in mednarodnimi predpisi. Sodišče je poudarilo, da ima pravica do izobraževanja, ki je nepogrešljiva za spodbujanje človekovih pravic, temeljno vlogo v demokratični družbi. Čeprav je pravica do stavke pomemben element sindikalne svobode, stavka ni edino sredstvo, s katerim lahko sindikati in njihovi člani zaščitijo ustrezne poklicne interese, države pogodbenice pa se načeloma prosto odločajo, katere ukrepe želijo sprejeti, da se zagotovi skladnost z 11. členom EKČP. Sodišče je tako zaključilo, da ukrepi, sprejeti proti pritožnikom, niso presegli polja proste presoje, ki ga ima tožena država v okoliščinah te zadeve, in da so sorazmerni s cilji, ki so jih zasledovali. Skladno s tem ni prišlo do kršitve 11. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
