Obvladovanje absentizma javnih uslužbencev s pomočjo detektiva

Vsakodnevno so zaposleni odsotni z dela zaradi različnih razlogov, na primer letnega dopusta, študijskega dopusta, bolniške odsotnosti (bolezni, poškodbe pri delu, nege), in iz drugih razlogov, tudi neupravičeno. Vsakršna odsotnost, predvsem pa nenapovedana, nenačrtovana, predstavlja velik problem za organizacije z vidika produktivnosti, razporejanja zaposlenih, preobremenitve prisotnih zaposlenih, kar vse lahko vodi v slabo organizacijsko klimo. Absentizem se nanaša na pojav, ko so zaposleni brez upravičenih razlogov ali z razlogi, kot so bolezni ali druge osebne obveznosti, odsotni z delovnega mesta. V širšem smislu lahko vključuje tudi odsotnost zaradi letnega dopusta, študijskega dopusta, nege družinskih članov in celo neupravičene izostanke. Briner¹ je opredelil absentizem kot "odsotnost z dela zaposlenega, ko je s strani delodajalca prisotnost pričakovana". Zdravstveni absentizem so zdravstveni izostanki zaradi bolezni in izostanki zaradi poškodb pri delu, nege družinskega člana ipd., ki pa ga moramo ločiti od invalidnosti, ki je trajna zadržanost od dela zaradi poškodbe oziroma bolezni.²

Detektivska dejavnost je zasebna gospodarska panoga, ki se je v tridesetih letih od sprejetja prvega Zakona o detektivski dejavnosti leta 1994 uspešno uveljavila in si pridobila svoje mesto v družbi. Nadzor bolniških staležev se izpostavlja kot eno od osrednjih in najpogostejših opravil v detektivskem poklicu. Po Zakonu o detektivski dejavnosti (ZDD-1)³ detektivska dejavnost obsega zbiranje, obdelavo in posredovanje informacij ter svetovanje na področju preprečevanja kaznivih dejanj, vse v skladu z licenco in zakonskimi pogoji, ki jih detektiv mora izpolnjevati.

Tillman⁴ opisuje detektiva kot reševalca problemov, kar detektivsko delo postavlja v kontekst strokovnega reševanja težav in negotovosti za njihove naročnike. Detektivi tako zapolnjujejo vrzeli na področjih, kjer državne institucije ne delujejo, ob tem pa morajo skrbno paziti, da ne prestopijo meje svojih pooblastil, kar bi lahko vodilo v kršitev ustavno zagotovljenih pravic, kot je pravica do zasebnosti.⁵

Na podlagi Zakona o detektivski dejavnosti iz leta 2011 imajo detektivi pravico do pridobivanja informacij o:

- osebah, ki so pogrešane ali skrite, in storilcih materialne ali nematerialne škode;

- avtorjih anonimnih pisanj in njihovih pošiljateljih;

- dolžnikih in njihovem premoženju;

- izgubljenih ali pogrešanih predmetih;

- dokazih in dejstvih, pomembnih za varstvo ali dokazovanje pravic naročnika v pravnih postopkih;

- upoštevanju konkurenčnih prepovedi in klavzul;

- uspešnosti in poslovanju poslovnih subjektov;

- kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po zasebni tožbi, in njihovih storilcih;

- zlorabah pravice do bolniškega staleža in drugih disciplinskih kršitvah.

Poleg tega detektivi izvajajo vročanje pisemskih in drugih pošiljk, svetujejo posameznikom in podjetjem pri preprečevanju kaznivih dejanj in načrtujejo zaščito poslovnih skrivnosti ter osebnih in ekonomskih podatkov. Pri vsem svojem delu detektivi uporabljajo pooblastila, ki jih pridobijo z drugimi zakoni, pri čemer morajo vedno spoštovati zakonske predpise in načelo sorazmernosti.

Naloga detektiva je zagotoviti naročniku izčrpne informacije, s katerimi lahko ta zavaruje svoje interese, poišče osebo, za katero ima upravičen interes, obvaruje svoje premoženje, doseže vrnitev svojega premoženja, zaščiti svoj poslovni in tržni položaj ter si zagotovi čim boljši položaj v postopkih, v katerih nastopa kot stranka. Detektiv mora to narediti na način, ki je zakonit, strokoven, predvsem pa tako učinkovit, da tega naročnik sam ne bi mogel opraviti,⁶ saj v nasprotnem primeru detektiva ne bi potreboval.

Upravičenost do izvajanja kontrol bolniške odsotnosti izhaja iz uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja v 110. členu ZDR-1,⁷ ki v osmi alineji določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika ali zdravstvene komisije. Enako velja tudi, če oseba v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Odsotnost z doma je namreč načeloma mogoča le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo in na napotene preglede, podatki o tem pa so razvidni iz zdravstvenega kartona.⁸ Delodajalec je upravičen do teh podatkov in po njegovem pooblastilu jih lahko pridobi tudi detektiv. Tudi informacijski pooblaščenec je v svojem mnenju pojasnil, da delodajalec ni upravičen do seznanitve z diagnozo delavca, je pa upravičen do seznanitve z navodili pristojnega zdravnika (bodisi sam bodisi po pooblaščenem detektivu), saj so ta potrebna za ugotavljanje morebitne zlorabe bolniškega staleža (Informacijski pooblaščenec, 2008).⁹ Pri kontroli predpisanega bolniškega reda gre za dejavnost, ki jo ureja Zakon o detektivski dejavnosti, ki določa pogoje, pravice, obveznosti, strokovno usposobljenost detektivov ter inšpekcijski nadzor (Informacijski pooblaščenec, 2007).¹⁰

Kontrola bolniškega dopusta se opravi na naslovu prebivališča delavca. Gre predvsem za preventivno delo, katerega glavni namen je zmanjšati število bolniške odsotnosti tistih, ki to izkoriščajo, pri čemer ugotovimo, ali delavec spoštuje bolniški red, in pridobimo druge relevantne podatke v zvezi z odsotnostjo z dela. Nadzor bolniškega dopusta je kompleksnejši in predstavlja operativno delo detektiva. Z nadzorom delavca se ugotovi, kaj dejansko počne v času bolniškega dopusta. Po zaključku nadzora se izda uradno poročilo, delodajalec pa se na podlagi zbranih ugotovitev odloči za nadaljnji postopek zoper delavca. V primeru ugotovljenih kršitev lahko delavca legitimno in zakonito doletijo sankcije (opomin, odpoved delovnega razmerja idr.).

Zakon o detektivski dejavnosti v 27. členu opredeljuje upravičenja detektiva:

- zbiranje podatkov od oseb ali iz javno dostopnih virov,

- pridobivanje podatkov iz evidenc,

- osebna zaznava,

- uporaba tehničnih sredstev.

Upravičenja so taksativno našteta, sledijo si po vrsti od najmilejšega. Pri odločanju o vrsti upravičenja ima detektiv diskrecijsko pravico, ob tem pa se mora obvezno držati načela sorazmernosti. Diskrecijska pravica je pomembna iz dodeljene pravice do taktičnega preudarka, s katerim se detektiv v skladu z načelom strokovnosti odloča o izbiri najprimernejšega upravičenja, s katerim bo zbral informacije in dokaze, ki bodo relevantni v morebitnem nadaljnjem postopku pred pravosodnimi in drugimi državnimi organi ter drugimi organizacijami.¹¹ Ne glede na to, da ni zakonsko predpisano, katero upravičenje bo uporabil, ampak je njegova odločitev prepuščena njemu, se je treba zavedati, da bo detektiv moral, če bo potrebno, retroaktivno dokazovati svojo odločitev v zvezi s sorazmernostjo.¹²

Načelo sorazmernosti tvorijo trije elementi, in sicer primernost, nujnost in uravnoteženost upravičenja. Za formalnopravno presojanje o posegih v zasebnost se je uveljavil koncept razumnega oz. upravičenega pričakovanja zasebnosti. Ta koncept se je razvil na Vrhovnem sodišču ZDA s sodbo v zadevi Katz proti ZDA in se je pozneje uveljavil v judikatih evropskih sodišč, tudi slovenskega ustavnega sodišča. Govorimo o teoriji upravičeno pričakovane zasebnosti, ki pravi, da lahko detektiv nadzoruje osebo, jo spremlja in slikovno snema na javnih in javno dostopnih krajih, saj na teh mestih oseba ne more pričakovati zasebnosti. Oseba je s tem, ko je na javnem ali javno dostopnem kraju, zavestno izstopila z mesta, kjer se zasebnost upravičeno pričakuje (Becnel, 2009, citirano v Škrabar, 2017).¹³

Pravica do zasebnosti, ki je zapisana v slovenski ustavi, ni opredeljena natančneje. Pravica do (nedotakljivosti) zasebnosti vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Zasebnost je bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi živi v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Pred razkritjem so varovane posameznikove osebne zadeve, ki jih ta želi ohraniti skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugače ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za take (na primer spolno življenje, zdravstveno stanje, zaupni pogovori med bližnjimi, dnevniški zapisi). Posameznik je pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti. Prek pojma zasebnost naj bi bila varovana tista sfera posameznikovega življenja, ki drugih ne zadeva in glede katere se prizadeti sam odloči, ali bo iz nje izstopil ali ne. Ustavno sodišče se je sklicevalo na prakso ameriškega vrhovnega sodišča in zapisalo: Po konceptu pričakovanja zasebnosti, ki ga zastopa v svojih odločitvah Vrhovno sodišče ZDA, z vidika varstva zasebnosti ni bistveno, kje so prisluškovalne naprave nameščene, zunaj ali znotraj prostora, bistveno je, ali je oseba v določenem prostoru lahko računala, da ji je zagotovljena zasebnost. Pri tem sodišče tehta dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Za poseg v zasebnost gre po navedenem konceptu takrat, ko se človek nahaja v prostoru, kjer upravičeno pričakuje, da bo sam. Tako je dom po navadi prostor, kjer človek pričakuje zasebnost, vendar izjave, ki jih je izpostavil tretjim, niso zavarovane, ker ni izrazil namere, da jih bo obdržal zase. Po drugi strani pa pogovori na prostem niso zavarovani pred prestrezanjem, saj bi bilo takšno pričakovanje zasebnosti s stališča družbe neupravičeno. Kar oseba vede izpostavi javnosti, pa čeprav na svojem domu ali v pisarni, torej po konceptu pričakovanja zasebnosti ni predmet varstva. Kar pa skuša ohraniti kot zasebno, čeprav na javnosti dostopnem mestu, je lahko predmet ustavnega varstva: "Za poseg v zasebnost gre samo takrat, ko se človek nahaja v prostoru, kjer upravičeno pričakuje, da bo sam" (Mozetič v Škrabar, 2017).¹⁴

Delodajalec ima v primeru neupravičenega absentizma javnih uslužbencev na voljo več formalnih in neformalnih ukrepov. Neformalne ukrepe predstavljajo predvsem različni pogovori med delavcem in delodajalcem, med tem ko lahko na podlagi Zakona o delovnih razmerjih delodajalec javnemu uslužbencu zaradi kršitve delovnih obveznosti poda pisno opozorilo pred krivdno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma delavcu vroči izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi...


Nadaljevanje članka za naročnike >> Bernarda Škrabar Damnjanović, Neva Čokert Dekleva: Obvladovanje absentizma javnih uslužbencev s pomočjo detektiva

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 20, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------------------------