Čim večja zaposlenost delovnih invalidov oziroma čimprejšnja ponovna zaposlitev delovnih invalidov ni le v javnem interesu, temveč tudi v interesu posameznega delovnega invalida, je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-146/22 z dne 30. maja 2024. V njej je presojalo ustavnost prve povedi tretjega odstavka 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), za katero je ugotovilo, da ni v nasprotju s 50. členom Ustave Republike Slovenije (URS).
Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: predlagatelj) je po navedbah Ustavnega sodišča izpodbijani ureditvi, po kateri se nadomestilo iz invalidskega zavarovanja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega (v nadaljevanju: delno nadomestilo) še nadalje izplačuje, če delodajalec zavarovancu ne zagotovi dela s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti, vendar največ eno leto po dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, očitalo neskladje z več ustavnimi določbami. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je že sprejelo stališče, da je pravica do nadomestil iz obveznega invalidskega zavarovanja varovana v okviru človekove pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena URS. Zapisalo je, da se po njegovi oceni ob prenehanju izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja najprej zastavlja vprašanje zagotavljanja socialne (materialne) varnosti zavarovanca delovnega invalida, pri katerem je v navedenem trenutku socialni (zavarovalni) primer invalidnosti še vedno podan. Zato je Ustavno sodišče presojo skladnosti izpodbijane ureditve opravilo z vidika prvega odstavka 50. člena URS, ki določa, da imajo človekovo pravico do socialne varnosti državljani pod pogoji, določenimi z zakonom.
Ustavno sodišče je nato zapisalo, da zakonska ureditev posameznih pravic iz socialnih zavarovanj in določitev pogojev za pridobitev in uresničevanje teh pravic pomenita praviloma le določitev načina uresničevanja človekove pravice do socialne varnosti in ne posegata v to pravico. Tega pa po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče trditi za izpodbijano ureditev. Iz nje namreč izhaja, da se upravičencu do delnega nadomestila to po določenem obdobju preneha izplačevati. Navedeno sicer ne pomeni, da upravičencu socialna varnost ni morebiti zagotovljena na kaki drugi pravni podlagi. Pomeni pa, da upravičencu, delovnemu invalidu III. kategorije, ob prenehanju izplačevanja delnega nadomestila (zaradi poteka časa) socialna varnost na temelju pravic iz sistema socialne varnosti ne bo zagotovljena samodejno, brez njegovega aktivnega ravnanja, to je sprožitve postopka izredne odpovedi itd. To po mnenju Ustavnega sodišča zadošča za ugotovitev, da izpodbijana ureditev posega v človekovo pravico do socialne varnosti. Zato je presojalo, ali je ta poseg v skladu z URS.
Presoja Ustavnega sodišča
Ustavno dopusten cilj
Ugotovilo je, da naj bi se čim hitrejša ponovna aktivacija delovnega invalida, ki jo želi doseči (tudi) izpodbijana ureditev, dosegla s čim hitrejšo uresničitvijo pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega po dokončni odločbi o spremembi invalidnosti ali, če delodajalec te ne more zagotoviti, s čim hitrejšo sprožitvijo postopka pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in zaradi posledične usmeritve zavarovanca v uresničevanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, to pa naj bi spet zasledovalo cilj čim hitrejše ponovne aktivacije delovnega invalida. Časovna zamejitev uživanja delnega nadomestila po dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega zato, upoštevaje namen reforme invalidskega zavarovanja, uveljavljene z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ter nato prevzete v ZPIZ-2, ter namen sprememb in dopolnitev te ureditve invalidskega zavarovanja v ZPIZ-2, po oceni Ustavnega sodišča zasleduje ustavno dopustni cilj.
Primernost ukrepa
Zatem je zapisalo, da je primarno delodajalcu naložena obveznost, da delovnemu invalidu ohrani zaposlitev in mu zagotovi pravice, priznane z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, le izjemoma in ob obstoju razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa lahko pogodbo o zaposlitvi odpove brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. To pa mora po prepričanju ustavnih sodnikov potekati čim hitreje. Izpodbijana ureditev, kot je navedlo Ustavno sodišče, k temu pripomore tako, da s časovno omejenim izplačevanjem delnega nadomestila delovnega invalida spodbuja k aktivnemu spremljanju delodajalčevega ravnanja in končno k temu, da če mu delodajalec ne zagotovi ustreznega delovnega mesta in mu tudi zakonito ne odpove pogodbe o zaposlitvi v določenem času, sam izredno odpove pogodbo o zaposlitvi in se prijavi na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. S tem pa spet prispeva k temu, da se tudi prek ukrepov aktivne politike zaposlovanja zaposli na drugem delovnem mestu, ustreznem njegovi preostali delovni zmožnosti, je poudarilo Ustavno sodišče, po oceni katerega je zato časovna zamejitev izplačevanja delnega nadomestila po dokončnosti odločbe o spremembi v stanju invalidnosti primeren ukrep za zagotavljanje nadaljnje delovne aktivnosti delovnega invalida s preostalo delovno zmožnostjo.
Nujnost posega
Pri ocenjevanju nujnosti posega je razlogovalo, da predlagatelj ni navedel, samo pa ni prepoznalo drugačnega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče enako učinkovito doseči cilj, to je čim hitrejšo ponovno aktivacijo delovnega invalida, ki mu je zaradi sprememb v njegovi invalidnosti treba zagotoviti drugo delo, ustrezno ugotovljenim spremembam. Možnost, ki se po navedbah Ustavnega sodišča predlagatelju zdi edina sprejemljiva, to je, da izplačevanje delnega nadomestila sploh ne bi bilo časovno omejeno, se v obravnavanih okoliščinah (potrebna je čim hitrejša uresničitev pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, priznana z dokončno odločbo o spremenjeni invalidnosti) ustavnim sodnikom zdi nerazumna.
Sorazmernost v ožjem pomenu
Končno je Ustavno sodišče opravilo še presojo sorazmernosti v ožjem pomenu. Navedlo je, da je temeljni namen invalidskega zavarovanja, ki se uresničuje s pravicami na podlagi invalidnosti, s pravočasnimi ukrepi preprečiti popolno izgubo delovne zmožnosti, hkrati pa z vrsto institutov zagotavljati ohranitev zaposlitve, preprečevati izgubo zaposlitve in omogočati napredovanje v zaposlitvi tistim zavarovancem, pri katerih spremembe v zdravstvenem stanju že vplivajo na njihovo delovno zmožnost. Ob tem sistem nadomestil za invalidnost zavarovancem, ki so pridobili pravice na podlagi invalidnosti, zagotavlja ustreznejši materialni in socialni položaj v zaposlitvi ali v času čakanja na zaposlitev, je zapisalo Ustavno sodišče. Prepričano je, da čim večja zaposlenost delovnih invalidov oziroma čimprejšnja ponovna zaposlitev delovnih invalidov ni le v javnem interesu, ampak tudi v interesu posameznega delovnega invalida. Z zaposlitvijo ima večje možnosti, da si zagotovi materialno in socialno varnost na višji ravni, zaposlitev pa pomembno prispeva tudi k njegovi socialni vključenosti. Izpodbijana ureditev od delovnega invalida, pri katerem je prišlo do spremembe invalidnosti in mu je bila zato na novo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki jo je treba uresničiti, z omejitvijo izplačevanja delnega nadomestila, priznanega v zvezi s predhodno priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, na največ eno leto po dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, na temelju njegove soodgovornosti za uresničevanje pravic iz invalidskega zavarovanja zahteva, da si tudi sam prizadeva, da ga trenutni delodajalec zaposli na drugem ustreznem delovnem mestu oziroma da si išče novo zaposlitev, tudi s pomočjo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jih lahko uveljavi po prenehanju delovnega razmerja, je pojasnilo Ustavno sodišče in opozorilo, da bo njegova pasivnost (če se seveda v tem času ni zaposlil oziroma mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi) imela za posledico (začasno) izgubo delnega nadomestila. Nadaljevalo je, da se zdi, da je teža te posledice za delovnega invalida precejšnja, a to po oceni Ustavnega sodišča ne drži, saj si kontinuirano prejemanje nadomestil iz sistema socialne varnosti invalid lahko zagotovi s tem, da »pravočasno«, torej pred potekom enega leta od dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tudi pa če delovni invalid ne poda izredne odpovedi kljub prenehanju izplačevanja nadomestila po izpodbijani določbi, ne ostane brez sredstev za preživljanje. Delodajalec mu mora ves čas čakanja na delo od doma izplačevati nadomestilo plače (137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)).
Zaključek
Glede na predstavljeno je Ustavno sodišče presodilo, da koristi, ki jih izpodbijani ukrep prinaša, pretehtajo nad težo posega v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena URS.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
