V jedru obravnavane odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) sta tokrat vprašanje diskriminacije na podlagi religije proti muslimanski manjšini v Gruziji in neizpolnjevanje pozitivne obligacije države, da posameznike ustrezno zaščiti pred sovražnim govorom, nasiljem in ustrahovanjem.
ESČP je združeno obravnavalo pritožbe več pritožnikov. Prva med njimi je bila nepridobitna organizacija, ki je delovala s ciljem verske vzgoje in zagotavljanja brezplačnega šolanja otrok iz socialno ogroženih družin. Preostali pritožniki so bili fizične osebe (pripadniki muslimanske skupnosti), ki so bili prizadeti zaradi dogajanja, opisanega v nadaljevanju.
Dne 1. avgusta 2014 je prvi pritožnik na podlagi najemne pogodbe pridobil pravico do uporabe zemljišča s stavbo v mestu Kobuleti. Odločeno je bilo, da se tam odpre muslimanski internat s šolo. Kot trdijo pritožniki, je že junija 2014, ko je tamkajšnje večinsko pravoslavno prebivalstvo izvedelo za prihajajoči načrt, začelo protestirati proti odprtju muslimanske šole v soseski. Med julijem in novembrom 2014 so tamkajšnji prebivalci na vhodu v stavbo postavili barikade, ki so pritožnikom preprečile vstop vanjo in dokončanje potrebnih obnovitvenih del. Kot je navedeno v nadaljevanju, so bili po navedbah pritožnikov njihovi poskusi odprtja šole večkrat blokirani, zaradi česar šola ni bila nikoli odprta.
Prvi incident se je zgodil 23. julija 2014, ko so nekateri od pritožnikov obvestili policijo, da jim nasprotniki odprtja šole preprečujejo, da bi v stavbo vstopili in vanjo nesli opremo, ki so jo pripeljali za potrebe izobraževanja otrok. Ko je policija prišla, je potrdila dogajanje, kot so ga opisali pritožniki, vendar niso opazili znakov nasilja, zato so v zapisnik zapisali, da ni razlogov za začetek kazenskega postopka proti protestnikom. Podobno se je zgodilo še nekajkrat, situacija pa se je močno zaostrila septembra, ko so protestniki pred šolo zaklali prašiča in njegovo okrvavljeno glavo pribili na vhodna vrata šole. Pred stavbo so pritrdili tudi velik kovinski križ in tako jasno napadli vrednote muslimanske vere pritožnikov. Na dan predvidenega odprtja šole en teden kasneje pa so tamkajšnji prebivalci na vhodu v šolsko stavbo postavili barikade iz starih gum in lesenih desk ter učencem niso dovolili vstopa, tistim, ki so že bili notri, pa so blokirali izhod. Večina protestnikov se je po dobrih dveh urah razšla, kljub temu pa je okoli deset ljudi ostalo, da so nadzorovali dostop do vhoda v stavbo. Poleg tega so pritožniki ob več priložnostih slišali grožnje, da bodo protestniki šolo zažgali, in druge grožnje, zaradi katerih so se bali za svojo varnost. Zaradi groženj so pristojni organi začeli postopke preiskave, v katerih so potrdili trditve pritožnikov in potrdili tudi, da do fizičnega nasilja nad njimi ni prišlo. Pravni zastopnik pritožnikov je pisal tudi gruzijskemu ministru za notranje zadeve, predstavil podrobne informacije o dogodkih in se pritožil, da je bil odziv policije neučinkovit, saj ji ni uspelo preprečiti diskriminatornega nasilja nad pritožniki in je že več mesecev tolerirala kršitve.
Kasneje so pritožniki sprožili tudi civilne postopke zaradi neodzivnosti preiskovalnih organov in bili na koncu neuspešni. Zato so pred ESČP zatrjevali kršitve 3. (prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja), 8. (pravica do spoštovanja zasebnega življenja) in 9. člena (pravica do svobodne veroizpovedi) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) v povezavi s prepovedjo diskriminacije iz 14. člena s strani gruzijske države. Pritožniki so trdili, da so bili deležni nadlegovanja, ki je vključevalo verbalno agresijo in grožnje s strani tamkajšnje pravoslavne skupnosti ter omejevanje njihove svobode gibanja, zaradi verske identitete kot muslimanov in da so se počutili nemočne zaradi neukrepanja policije. Zatrdili so, da je policija vedela za nasilje in ga dopuščala. Delovali so kot pasivni opazovalci in niso odstranili barikad ali kako drugače zagotovili prostega dostopa do šole in njenega nemotenega delovanja. Vlada pa je odgovorila, da po mnenju oblasti stopnja kršitev in groženj ni bila dovolj visoka, da bi bile kršene pravice iz EKČP.
ESČP je pri vsebinski presoji primera najprej zapisalo, da sprejema navedbe pritožnikov, da so posamezniki pri protestih presegli zgolj protest proti odprtju muslimanske šole in da so ravnali na način, ki je bil objektivno namenjen javnemu norčevanju, poniževanju in vzbujanju strahu pri osebah, ki so želele odpreti muslimansko šolo. Vendar pa je pritrdilo vladi, da so z dejanji sicer nadlegovali pritožnike in da so se ti počutili ogrožene, ampak ne v taki meri, da bi to pomenilo kršitev prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP.
Sodišče je v preteklosti že sprejelo, da posameznikova etnična in verska identiteta lahko spada v osebno sfero, ki jo ščiti 8. člen. Zlasti vsak negativni stereotip o skupini, ko doseže določeno raven, lahko vpliva na občutek identitete ter občutke lastne vrednosti in samozavesti članov skupine. In ker je do teh dejanj očitno prišlo zaradi njihove vere, je ESČP ugotovilo, da 8. in 9. člen lahko uporabi pri presoji pozitivne obveznosti državnih organov, da zagotovijo pravice tistim, ki so v njihovi pristojnosti, in da to storijo brez diskriminacije, kot zahteva 14. člen.
Potrdilo je, da iz dejanj protestnikov, sploh v povezavi s krvavo glavo prašiča na vratih šole, definitivno izhaja, da so bila proti pritožnikom usmerjena zaradi njihove vere. Poudarilo je, da sicer držijo navedbe vlade, da je morala policija tehtati med pravicami pritožnikov ter na drugi strani pravico protestnikov do zbiranja in izražanja mnenja. Vendar pa da nikakor ni mogoče ugotoviti, da je država kakorkoli zaščitila pravice pritožnikov in da tako cilj tehtanja pravic in sorazmernosti ni bil dosežen. Poleg tega pa je glede argumentov policije, da niso bili pristojni odmakniti barikad, ker je šlo za zasebno posest, in da glede groženj niso ukrepali, ker do nasilja in groženj ni nikoli prišlo neposredno pred policisti, ESČP ugotovilo, da je bila glavna naloga policije identificirati in kaznovati tiste, ki so izvajali ponavljajoča se dejanja diskriminatorne in ponižujoče narave, česar pa niso storili. Očitno je bilo, da se oblast ni ustrezno odzvala na kontinuirano poseganje v zasebno življenje, dostojanstvo in verska prepričanja pritožnikov, ne samo v času, ko je do kršitev prihajalo, temveč tudi kasneje v civilnih in kazenskih postopkih, saj so nekateri med njimi trajali celo od šest do osem let, kar vedno zmanjša učinkovitost in verjetnost, da bo prišlo do kaznovanja storilcev.
ESČP je zaključilo, da so obstajali razlogi za domnevo, da so protestniki pritožnike žalili in jim grozili prav zato, ker so muslimani. Zato je bilo bistveno, da pristojni organi sprejmejo vse razumne ukrepe, vključno z izvajanjem preiskave, da bi razkrili vlogo morebitne verske pristranskosti za zadevne dogodke in zaščitili pritožnike pred versko diskriminacijo. Glede na omejena in zapoznela prizadevanja v tej zadevi pa je ugotovilo, da organi niso izpolnili svoje dolžnosti ugotoviti, ali so verski predsodki imeli vlogo pri dogodkih, in se ustrezno odzvati, kot zahteva EKČP. ESČP je zato odločilo, da je Gruzija s pasivnostjo policije in neučinkovitimi postopki kršila 8. in 9. člen EKČP v povezavi s prepovedjo diskriminacije iz 14. člena.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
