Izvedba glavne obravnave je ustavna pravica, povezana z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva. Neizvedba glavne obravnave je dopustna le na podlagi ustavno dopustnih in zakonsko predpisanih izjemnih razlogov, te pa mora sodišče v svoji sodbi tudi jasno in izrecno obrazložiti.
Tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je toženka zavrnila in zoper tak sklep se je tožnik pritožil, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Kot razloge za zavrnitev je navedlo, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi št. 604/2013 (Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, zavrnilo pa je tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa. Sodišče je tudi navedlo, da v zadevi glede na 59. člen ZUS-1 in predpise Evropske unije glavne obravnave ni bilo treba izvesti, zato je odločilo na seji.
Tožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje presoji Upravnega sodišča, da dejansko stanje med strankama ni sporno, ter sodišču očita kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je odločilo brez izvedbe glavne obravnave, prav zaradi tega ravnanja pa je prišlo do dvoma o pravilnosti in celovitosti ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja tudi na razloge, ki jih je sodišče navedlo v zvezi z zavrnitvijo predloga za njegovo zaslišanje, ter sodišču očita, da z navedbo razlogov za neizvedbo glavne obravnave ni zadostilo standardu obrazložene sodbe.
Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 301/2023 ugotavljalo, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v preučevani zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave.
Ugotovilo je, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu da je v tožbi pritožnik z namenom podrobnejše obrazložitve razmer na Hrvaškem in osebne stiske, kot jih je opisal na osebnem razgovoru v upravnem postopku, predlagal svoje zaslišanje. Pri tem se je sodišče glede pravne podlage za opustitev glavne obravnave oprlo na določbe Uredbe Dublin III, Direktive 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Procesne direktive) ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listine) in z njo povezano prakso Sodišča EU ter tudi na določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče je najprej opozorilo na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da je izvedba glavne obravnave pravica, povezana z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije. Opozorilo je, da te pravice prej navedeni evropski predpisi ne omejujejo – ne v Sloveniji in tudi ne v drugih državah članicah EU. Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da se je tožnik utemeljeno skliceval na pravico do glavne obravnave iz 22. člena > Ustave RS.
Nadalje je sodišče opozorilo, da je pravica do glavne obravnave tudi v upravnem sporu samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Ta pravica sicer ni absolutna, vendar lahko Upravno sodišče opusti njeno izvedbo samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče je tako že poudarilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave. Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna (tako na primer odločba Ustavnega sodišča Up-360/16).
Vrhovno sodišče je še poudarilo, da je glavna obravnava v upravnem sporu namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma treba izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po izrecnem stališču Ustavnega sodišča tako ni dopustni izjemni razlog, da bi Upravno sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave (tako na primer Up-1021/19, Up-1035/19). Res da sodišču ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odrekla izvedba glavne obravnave. Vrhovno sodišče je še opozorilo, da je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča, hkrati pa je zavrnitev dokaza utemeljilo na ustavno nedopustnem razlogu, saj je ovrednotilo (ne)uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo in s tem izhajalo iz nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče 1. točko izpodbijane sodbe in sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
