V javnih razpisih (in tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) se bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja.
Toženka je objavila javno povabilo za zbiranje ponudb v okviru programa »Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile« za podporo podjetjem pri pripravi strategij za učinkovito upravljanje starejših zaposlenih ter krepitvi njihovih kompetenc. Tožnica je na tej podlagi toženki posredovala svojo ponudbo, ki pa je bila zavrnjena, ker naj tožnica ne bi izpolnjevala pogojev iz povabila, natančneje, ker ni bila registrirana za opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) vsaj 12 mesecev pred objavo javnega povabila.
Zoper navedeno obvestilo je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, vendar je upravno sodišče presodilo, da navedeni pogoj, ki iz ciljne skupine izključuje ponudnike, ki niso registrirani po določbah ZGD-1, ni v nasprotju s 14., 22. in 74. členom > Ustave RS, saj lahko toženka omeji izbor delodajalcev, ki bodo vključeni v izvajanje programov APZ, na podlagi prvega odstavka 47. člena > Zakona o urejanju trga dela (ZUTD).
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 26/2023 ugotovilo, da je omenjeni kriterij, ki razlikuje potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi Zakona o odvetništvu (ZOdv)), v nasprotju s 14. členom Ustave.
V svojem sklepu je Vrhovno sodišče najprej opozorilo, da je 47. člen ZUTD, na katerega je upravno sodišče oprlo svojo odločitev, Ustavno sodišče leta 2020 ugotovilo za neskladnega z Ustavo, vendar pa protiustavnost v roku ni bila odpravljena. Nadalje je sodišče poudarilo, da se pravica enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) odraža v enakem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (ter tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja.
Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovorilo na vprašanje, ali gre v obravnavani zadevi za bistveno enake položaje. Cilj programa, ki je bil predmet urejanja z javnim povabilom, je bil opolnomočiti delodajalce za upravljanje starajoče se delovne sile, pri čemer je bil program namenjen dodeljevanju javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin. Tožnica, sedaj revidentka, opravlja odvetniško dejavnost, ki je bila kot taka res ustanovljena v skladu z ZOdv in ne ZGD-1, vendar je pri njej zaposleno določeno število starejših delavcev, glede katerih bi bila sicer upravičena do pridobitve javnih sredstev. Sodišče je poudarilo, da je s tega vidika kot delodajalec v enakem položaju kot podjetja. Kot bistveni vidik enakosti se kaže značilnost, da gre tudi pri opravljanju dejavnosti revidentke za pridobivanje sredstev na trgu kot pridobitne dejavnosti, od katere je odvisen njen obseg poslovanja (in seveda obstoj na trgu), s tem pa tudi nadaljnja zaposlitev navedenih starejših oseb. Odvetniška dejavnost revidentke se s tega vidika opravlja pod v bistvenem enakimi pogoji in predpisi kot druge pridobitne dejavnosti. Vsebina dejavnosti odvetnika, ki jo kot ključni razlikovalni element od drugih podjetij navaja tožena stranka, torej ni povezana s predmetom urejanja in torej ni bistvena. Enako velja tudi za formalni pogoj registracije (po ZGD-1 ali po ZOdv).
Sodišče ni našlo razumnih razlogov za arbitrarno razlikovanje s strani tožene stranke, prav tako pa dejstvo, da so bili pogoji (ustanovitev podjetja skladno z ZGD-1) znani vnaprej in kot taki enaki za vse, ne pomeni razumnega razloga, na podlagi katerega bi se utemeljevala izključitev odvetnikov izmed siceršnjega kroga v bistvenem enakih upravičencev do javnih sredstev. Tudi drugi razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedla toženka, takega razlikovanja ne dopuščajo, saj zgolj dejstvo, da je odvetništvo po vsebini svojega dela drugačno od drugih pridobitnih dejavnosti (da je del pravosodja, svobodni poklic itd.), takega razlikovanja v obravnavani zadevi ne opravičuje.
Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče zaključilo, da je določitev pogoja v javnem povabilu, kot je bil ta v stvari, neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo ter jo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo to moralo po potrebi ugotoviti dodatna upoštevna dejstva in ponovno odločiti o utemeljenosti revidentkine tožbe (drugi odstavek 94. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
