NAJVPLIVNEJŠI PRAVNIKI O SVOJI VLOGI, FUNKCIJI IN VPLIVU

Na portalu IUS-INFO se je končal že devetnajsti izbor 10 najvplivnejših slovenskih pravnikov. Današnje okrogle mize, s katero se izbor tradicionalno sklene, so se udeležili letošnja najvplivnejša pravnica dr. Sara Ahlin Doljak ter pravniki ddr. Klemen Jaklič, mag. Martin Jančar, dr. Marko Pavliha, Zvjezdan Radonjić, dr. Andraž Teršek in dr. Miha Šepec, ki je razpravo tudi povezoval, dr. Jurij Toplak pa je sodeloval prek videokonferenčne povezave.



Med 10 najvplivnejših sta se uvrstila še predsednik Ustavnega sodišča dr. Rajko Knez, ki je poslal pisni odgovor na vprašanje iz razprave, in mag. Matevž Krivic, ki je za ilustracijo svojih stališč tudi poslal krajši prispevek. Priznanja najvplivnejšim pravnikom sta podelila mag. Tomaž Iskra, generalni direktor družbe Lexpera, ki ureja in razvija portal IUS-INFO, ter Alenka Zalar, direktorica oddelka založbe in dogodkov v Lexperi.

V uvodu razprave z naslovom Pravnik kot posameznik – kamenček ali trdna skala v pravnem mozaiku? je dr. Miha Šepec, docent za kazensko pravo na PF Univerze v Mariboru, poudaril, »da je naša družba naravnana k iskanju in idealiziranju posameznikov s posebnimi lastnostmi, ki izstopajo iz povprečja in pustijo svoj pečat v zgodovini – vodje, junaki, legende. Kako pa je v pravu? Ali poznamo posameznike, ki so v pravnem svetu vodilni, ki gradijo pravne temelje, razvijajo pravne poglede in so drugim pravnikom v zgled? Je v pravu sploh mogoče postati vodja, ali pa je pravnik vedno le kamenček, ki se izgubi v ogromnem državnem pravnem mozaiku? Je pravnik le suženj državne politike in zakonodaje, ali pa lahko s svojo osebnostjo in karakterjem doseže spremembe, ki presegajo pozitivno zakonodajo?« 

Mag. Martin Jančar, sodnik na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani, je na vprašanje o zahtevah glede osebnostne primernosti za opravljanje sodniške funkcije povedal, da ga pri poudarjanju videza sodniške neodvisnosti in usmerjanju na sodnikove osebne značilnosti skrbi, da pri tem »zaletu« ne bi šli predaleč. Razložil je, da gre pri sodniku primarno za opravljanje poklica, ki pa zahteva poznavanje življenja. Opozoril je še: »Od kod naj sodnik dobi življenjske izkušnje, če živi življenje meniha? Napake so del naših življenj. Motiti se je človeško, vztrajati v napaki pa je zlo.« Prepričan je, da ne smemo iti predaleč z omejevanjem, kako naj ravna sodnik, da ne bo kvaril ugleda sodstva. Kot kazenski sodnik je opozoril tudi, da se včasih pozablja, da v pomembnejših zadevah na sodiščih odloča senat. Po drugi strani pa je po njegovem mnenju res, da se zaradi zahtev sojenja človeški element, ki ga poosebljajo prisedniki in porotniki, zanemari zaradi pravne pravilnosti.



Sodnik na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani Zvjezdan Radonjić je glede perečih težav v sodstvu odgovoril: »V sodstvu ne opozarjam na te probleme samo jaz. Izpostavil bi zakonca Zobec, izpostavil bi mnoge sodnike, ki so me podprli v teh problematičnih časih, in tudi mnoge člane civilnih društev, združenj, odvetnike, določene medije ter določene politične sile v državi, ki so v teh mojih poskusih zaznale nekaj konstruktivnega, dobronamernega, ne pa nekaj brutalnega, destruktivnega, škodoželjnega. Dovolite mi, da poudarim, da sem na sodiščih že 30 let, od tega sedem let kot zastopnik neke finančne ustanove, 23 let pa kot sodnik. V teh 30 letih se nikoli, razen enkrat, ni zgodilo nič pretirano ekscesnega. Takrat pa sem moral uporabiti določene besede, in tudi če bi se vse odvrtelo nazaj, bi uporabil popolnoma iste besede. Name se je spravilo praktično celotno pravosodje, od Sodnega sveta, disciplinskih teles, etičnih komisij, predsednika sodišča, višjih sodnikov, dveh vrhovnih sodnikov, državno tožilstvo, neki določeni odvetnik, zoper mene potekajo štirje kazenski postopki … Bojim se, da se stvari, ki bi morale biti raziskane, ne raziskujejo. Pozivam kolege pravnike, da spregovorijo. Dokler od 900 sodnikov govorimo trije ali štirje, okoli 30 jih zatrjuje, da so pogumni in pokončni, ostali pa molčijo, se te stvari ne bodo mogle premakniti.«

O volitvah ustavnih sodnikov v državnem zboru je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič povedal, da je sistem primerljiv z drugimi državami, zato problema ne vidi v samem institutu volitev ustavnih sodnikov. Pojasnil je, da tudi v Združenih državah Amerike sodnike volijo v senatu, pri čemer je ključna razlika ta, da tam pred volitvami potekajo temeljita zaslišanja, ki pa jih pri nas ni. Po njegovem mnenju bi bilo to treba urediti tudi v Sloveniji. Prepričan je namreč, da bi morali kandidate izprašati tisti, ki o njih glasujejo, ne pa na primer novinarji, kot je to pri nas. Kot ključno je postavil v ospredje vprašanje, ali je tisti, ki je izvoljen, dovolj podkovan na področju ustavnega primerjalnega prava. Posebej je poudaril, da »ni nič narobe, če so kakšni sodniki tu in tam z različnih področij. Mislim, da je to zelo dobro – da mora biti tako. Iz različnih pravnih strok in tudi različnih vsebinskih področij. Ampak vsi ti bi v idealnem primeru imeli močno ustavnopravno komponento.« Ustavni pravniki morajo namreč po njegovem mnenju imeti poglobljeno ustavno primerjalnopravno izobrazbo, ki pa je ni mogoče pridobiti v enem, dveh ali treh letih, temveč so za to potrebna desetletja. Želi si, da bi se država bolj zavedala tega, saj se na tem področju izobražuje premalo strokovnjakov. Nekaj jih je, ampak so potem pri volitvah iz različnih razlogov spregledani. »V Sloveniji se hitro nalepi nalepka “ustavnopravni strokovnjak”. Ustavnopravni strokovnjak je nekdo, ki je leta in leta študiral ustavnosodno doktrino, ustavno teorijo, po možnosti na univerzah, kjer imajo tradicijo,« je še dodal.



Profesor na PF Univerze v Mariboru dr. Jurij Toplak je glede pregona poslanca Mahniča opozoril, da je dogodek »pokazal na več nerazumevanj, ki so večja od tega posameznega primera. Prvič, pokazal je, da mnogi težko razumejo, da meja nedostojnega ni enaka meji prepovedanega. Vse, kar je nedostojno, ni tudi nedovoljeno. Da v Sloveniji mnogi, tudi sodniki, tega ne razumejo, je opozorilo že Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Čeferin proti Sloveniji. Zdaj se je to spet pokazalo. Drugič, pokazalo se je nerazumevanje načela, da se podobni primeri sodijo podobno. Jasno je, da nikoli ne bosta dva primera identična, a pravno pravilo je eno in se ga uporabi pri podobnih primerih. Tretjič, pokazala se je želja, ki verjetno izhaja iz Jugoslavije, da bi preganjali tiste, ki užalijo državo. Država ne more biti užaljena. Država nima osebnostnih pravic. In četrtič, pokazalo se je nerazumevanje instituta contempt of court, saj v tujini ta institut velja le za stranke postopka.«

Na vprašanje, zakaj se naša sodišča praviloma izognejo odločanju o pravnih argumentih, ki izhajajo iz prava EU, tudi če se tožnik nanje posebej sklicuje, je odvetnica in predavateljica na Evropski pravni fakulteti dr. Sara Ahlin Doljak odgovorila: »Problem vidim v tem, da so sodniki v Sloveniji glede na zakonsko določene pogoje, ki jih je treba izpolniti za opravljanje sodniške službe, svoj dodiplomski študij dokončali v času, ko Slovenija še ni bila članica EU. V tistih časih pri takrat dveh obstoječih pravnih fakultetah še ni bilo katedre za evropsko pravo oziroma katedre za pravo EU. Če povzamem svoje ugotovitve iz prakse, lahko zaključim, da na slabo aktivnost slovenskih sodišč pri uporabi evropskega prava in posledično pri sprožanju postopkov za odločanje o predhodnem vprašanju pred Sodiščem EU odločilno vplivajo trije dejavniki: pogoji dela v sodstvu, ki se nanašajo predvsem na obremenjenost slovenskih sodnikov, pomen prava EU v času študija sedanjih sodnikov in zanimanje za usposabljanje sodnikov na tem področju. Nujno je sprejeti aktivnejšo vlogo in narediti potreben premik v slovenski miselnosti, na katero opozarjajo številni strokovnjaki, pa naj bo to v kolumnah, znanstvenih oziroma strokovnih analizah ali v sklopu različnih izobraževanj. Slovenci smo se odločili, da vstopimo v EU, in sprejeti moramo posledice te odločitve.«



Glede postopkov pred Sodiščem EU o dopustnosti in vsebini slovenske tožbe proti Hrvaški je bil kritičen profesor Fakultete za pomorstvo in promet dr. Marko Pavliha: »Slovenija se je žal preslabo pogajala glede vsebine arbitražnega sporazuma, denimo glede teritorialnega stika z odprtim morjem in uporabe načela ex aequo et bono, za nameček pa ni vztrajala pri prvotni zahtevi, da mora Hrvaška rešiti vsa odprta mejna vprašanja pred polnopravno vključitvijo v EU. Takrat smo izgubili poglavitni adut  – morebitni veto na hrvaško vključitev v schengenski režim je bolj strel v lastno koleno –, potem pa se je dogodila prisluškovalna afera, ki je naši sosedi služila za težko pričakovani alibi, da se izogne arbitraži in končni razsodbi. Že leta 2015 sem opozarjal, da ima zaradi neizvršljivosti mednarodnega prava Slovenija de facto in de iure na voljo le pravna sredstva v okviru EU z dokaj trdnimi procesnimi in materialnimi pravnimi podlagami, vendar me politiki žal niso poslušali in so daleč prepozno vložili tožbo pred Sodiščem EU. Ni bilo prepozno zaradi morebitnega zastaralnega roka, marveč zaradi našega oklevanja in posledično vse šibkejše pozicije v Bruslju. Ločeno obravnavanje dopustnosti in vsebine slovenske tožbe ne vliva optimizma, vendar počakajmo na 11. december, kajti ne bi želel javno še dodatno poslabšati našega položaja.«

Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek je do trenutnega stanja prava in družbe zelo kritičen. Poudaril je, »da se tisto, kar bi se nujno moralo spremeniti in bi se tudi zlahka spremenilo, vsak dan samo slabša in slabša«. Posebej je izpostavil: »Smo v prostem padu, za katerega se zdi, da na koncu ne čaka dno.« Nadaljeval je, da je dilema, kaj pomeni odločati po pravu in kaj ne, lažna. Meni namreč, da »čisto« po pravu vedno pomeni tako, kot po pravu mora biti. Vendar si v današnji družbi človek težko izmisli kaj novega. Tudi odstopanje od določene pravne prakse še vedno pomeni odločanje »čisto« po pravu. Vse je bilo že premišljeno in odločeno, je prepričan. Pri nas po njegovem mnenju ni težava, da se ne bi mogli poenotiti o temeljnih doktrinarnih vprašanjih, temveč je srž problema poenotiti se o osnovnih postulatih prava – pravni abecedi.

O poslanstvu pravnika je predsednik Ustavnega sodišča dr. Rajko Knez zapisal: »Pravnik sprejema odločitve “za druge” in zato opravlja poslanstvo. Pri tem se postavi vprašanje, koliko lahko zapostavlja svoj “jaz” in se prestavi v sfero objektivnega, nepristranskega do svojih prepričanj. So primeri, kjer to ni težko, in so primeri, kjer je to težje, kjer osebna prepričanja omejujejo presojo. To so primeri, ki posežejo na najgloblja lastna prepričanja, in takrat pomislimo tudi na lastno vest, moralo in etiko. Pri odločitvi je pravnik vedno sam, kljub temu da ima pred tem možnost soočenja mnenj. Tesno povezano je zato vprašanje, koliko smo soočeni z nasprotnimi argumenti, dojemljivi izločiti ali spreminjati osebna prepričanja. Izhajam iz spoznanja, da nihče ne more biti vnaprej prepričan, da nekdo drug nima pogleda in argumentov, ki bi ne mogli bolj prepričati. Torej, imeti odprt um, pripravljen na vse in na nič vezan. Kadar je temu tako, smo bolj dojemljivi za stališča drugih in dopuščamo vplivanje na lastna, ne le stališča, tudi prepričanja. S tem tudi zorimo, napredujemo. Če mnenje drugega ne prepriča, pa nas lahko utrdi v lastnem pogledu. Ena bistvenih značilnosti pravniškega poklica je ravno v soočenju mnenj. To je v osnovi drugače kot pri drugih poklicih – na primer, ko zdravnik operira pacienta, ne pride drug zdravnik, ki želi, da operacija ne uspe. Obratno, oba želita skupaj, kot team, opraviti eno delo. Pravniški poklic pa ima v osrčju kontradiktornost, stik z mnenjem drugega. Vseeno pa je pravnik, ko mora sprejeti odločitve, sam s seboj, svojim znanjem, občutki, med katerimi je tudi občutek odgovornosti do vseh tistih, na katere odločitev učinkuje. V lepoti poslanstva pravniškega poklica je zato pogosto prisoten tudi notranji nemir ter stalno preverjanje lastnih stališč in osebnih prepričanj.«

Dr. Miha Šepec je ob zaključku razprave na vprašanje iz občinstva, ali je slovenski kazenski postopek zastarel, odgovoril: »Slovenski kazenski postopek zagotovo ni zastarel, potrebuje pa posodobitve. Pravo se stalno razvija, družba se razvija in mi gremo z njim. Določene nadgradnje so vedno potrebne in nujne. Kar se tiče računalnikov in algoritmov – to so vsekakor odlična orodja, ki lahko sodnikom pri delovanju pomagajo. Vendar pa se bojim dneva, ko bo računalnik namesto človeka odločal o naši usodi. Tega dneva si res ne želim in upam, da ga v pravu ne bom dočakal.«

>> Videoposnetek celotne okrogle mize z najvplivnejšimi pravniki 2019
>> Več o letošnjem izboru

Pripravila: Patricij Maček in Toni Tovornik
Foto: Anja Tavčar

 

 

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.