Pravna podlaga za izvrševanje pripora od vložitve obtožnice do izreka prvostopenjske sodbe je sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, vmesni ugotovitveni priporni sklepi pa imajo le deklaratorno naravo, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-139/22 z dne 11. maja 2023.
Ustavnopravna izhodišča
Ustavno sodišče je uvodoma orisalo nekatera ustavnopravna izhodišča. Zapisalo je, da se sme posamezniku v skladu z drugim odstavkom 19. člena Ustave Republike Slovenije (URS) prostost odvzeti le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, v tretjem odstavku pa je predpisan obvezen pouk ob odvzemu prostosti. Primere, ko je osebi prostost odvzeta z odreditvijo pripora, URS natančneje ureja v 20. členu. Po drugem odstavku tega člena se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. URS med drugim določa tudi temeljna pravila glede trajanja pripora; pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar v začetni fazi postopka do vložitve obtožnice največ tri mesece od dneva odvzema prostosti, nato pa sme Vrhovno sodišče pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi in tretji odstavek 20. člena URS). Postopek podaljševanja in najdaljši čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice v URS nista določena, nedvomno pa iz URS izhaja, da sme tudi po vložitvi obtožnice pripor trajati najkrajši potreben čas, je prepričano Ustavno sodišče.
Dalje je razlogovalo, da ima po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do izjave (22. člen URS) še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu. Sodišče mora osebo, o priporu katere odloča, seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji določiti primeren rok, v katerem se lahko o tem gradivu izjavi. To velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Ustavno sodišče je navedlo še, da je že sprejelo stališče, da mora sodišče v skladu z 22. členom URS priprti osebi vročiti predlog tožilstva za podaljšanje pripora in ji določiti razumen rok za izjavo.
Poleg tega po navedbah Ustavnega sodišča iz ustavnosodne presoje izhaja, da je treba pri odločanju o omejevalnih ukrepih, med katere spada tudi pripor, spoštovati ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti (27. člen URS), po kateri je trditveno in dokazno breme na tožilcu. Tožilec je tisti, ki mora (1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, (2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev zanj in (3) izpolnjenost teh pogojev dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva ustavno ali zakonsko določen dokazni standard. To mutatis mutandis, kot je navedlo Ustavno sodišče, velja tudi pri odločanju o podaljšanju pripora.
Nekdanja zakonska ureditev
V nadaljevanju je Ustavno sodišče zapisalo, da prvi odstavek 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da sme biti obdolženec na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora pridržan v priporu največ mesec dni od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost, po tem času pa sme biti pridržan v priporu samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora. Za obravnavani primer je po oceni ustavnih sodnikov odločilna ureditev odločanja o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Pred uveljavitvijo novele K ZKP je moral senat v primeru, ko je bil obdolženec v priporu in v obtožnici ni bilo predlagano, naj se izpusti, v treh dneh od prejema obtožnice po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim je pripor podaljšal ali odpravil (takrat veljavni drugi odstavek 272. člena ZKP). Če je senat pripor podaljšal, je moral nato na vsaka dva meseca tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim je pripor ponovno podaljšal ali odpravil (takrat veljavni drugi odstavek 207. člena ZKP). Ti sklepi o podaljšanju pripora so predstavljali izvršilni naslov oziroma pravno podlago za izvrševanje pripora z veljavnostjo dveh mesecev. Če senat o podaljšanju oziroma odpravi pripora ni odločil v dveh mesecih od zadnjega sklepa o podaljšanju, je bil obdolženec v vmesnem času v priporu brez sodne odločbe, je pojasnilo Ustavno sodišče.
Dalje je spomnilo, da so bile z novelo K ZKP te določbe spremenjene. Spremembo je spodbudila odločba v zadevi U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. marca 2010, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je zakonska ureditev, ki je dopuščala, da se pripor v fazi sodne preiskave do vložitve obtožnice podaljša tudi na predlog preiskovalnega sodnika, v neskladju z obdolženčevo pravico do enakosti orožij iz 22. člena URS. Ustavno sodišče je odločitev oprlo na svojo ustaljeno presojo, po kateri je pri odločanju o omejevalnih ukrepih trditveno in dokazno breme na tožilcu (27. člen URS), obdolžencu pa mora biti zagotovljen enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima tožilec (22. člen URS). V tej zadevi se sicer Ustavno sodišče ni opredelilo do ustavne skladnosti določb ZKP o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, saj te niso bile izpodbijane, je pa zakonodajalca pozvalo, naj sam presodi, ali so zaradi te odločitve podani ustavnopravni razlogi, zaradi katerih je treba spremeniti tudi določbe ZKP, ki urejajo odločanje o priporu po vložitvi obtožnice, je svojo preteklo odločitev povzelo Ustavno sodišče.
Trenutna ureditev v ZKP
Zapisalo je, da iz predloga novele K ZKP izhaja, da je zakonodajalec ocenil, da so taki ustavnopravni razlogi podani. Z novelo K ZKP je tako uvedel ureditev, po kateri se za vsako odreditev in podaljšanje pripora zahteva predlog tožilca. S tem je, tako Ustavno sodišče, zadostil ustavni zahtevi, da sme sodišče o odreditvi in podaljšanju pripora odločiti samo na predlog tožilca. Ob tem je zakonodajalec postopek odločanja o priporu spremenil tudi tako, da se po vložitvi obtožnice pripor ne podaljšuje več na dva meseca. Če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, se ob izpolnjenih pogojih pripor podaljša takoj po vložitvi obtožnice, pri čemer je treba obdolžencu omogočiti, da na predlog za podaljšanje odgovori (drugi odstavek 272. člena ZKP). Od te točke naprej in do izreka sodbe sodišča prve stopnje pa senat ne odloča več o podaljšanju pripora, temveč po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani (v nadaljevanju: ugotovitveni priporni sklep), ali pa pripor odpravi (drugi odstavek 207. člena ZKP). Zakon ne določa, da bi moralo sodišče pred izdajo ugotovitvenega pripornega sklepa obdolžencu omogočiti, da se o obstoju pripornih razlogov izjavi. Po vložitvi obtožnice in do izreka obsodilne sodbe lahko pripor traja največ dve leti (peti odstavek 207. člena ZKP). Ugotovitveni priporni sklepi pa so predvideni tudi v pritožbenem postopku, je zakonsko ureditev povzelo Ustavno sodišče.
Opozorilo je, da je Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi XI Ips 11256/2021 z dne 4. novembra 2021, s katero je v obravnavani zadevi razveljavilo sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, pojasnilo, da »[n]ovega odločanja o predlogu za podaljšanje pripora pred sodiščem prve stopnje ni odredilo, saj je pripor, podaljšan z razveljavitvenim sklepom, že potekel«. Na enak način je odločilo v eni od predhodnih zadev, v kateri je dodalo, da je sodišče že z nadaljnjim sklepom v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP preizkusilo, ali so še dani pogoji za pripor. Na podlagi tega bi po presoji Ustavnega sodišča lahko sklepali, da je lahko po stališču Vrhovnega sodišča obdolženec na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice v priporu le dva meseca, nadaljnje trajanje pripora pa temelji na ugotovitvenih pripornih sklepih, ki so samostojna podlaga za izvrševanje pripora (vsakič za dva meseca). Po tej razlagi se torej ugotovitveni priporni sklepi po vsebini ne razlikujejo od sklepov o podaljšanju pripora, ki so jih sodišča izdajala pred uveljavitvijo novele K ZKP. Drugačno stališče pa je Ustavno sodišče našlo v odločitvah Vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na ugotovitvene priporne sklepe, izdane v fazi pritožbenega postopka. Iz teh odločitev po navedbah Ustavnega sodišča izhaja, da se ugotovitveni priporni sklepi bistveno razlikujejo od predhodne ureditve, ki je sodišču nalagala, da se s sklepom pripor podaljša ali odpravi. Kot je navedlo Ustavno sodišče, pri ugotovitvenih sklepih po stališču Vrhovnega sodišča ne gre za podaljšanje pripora (pripor je namreč že s predhodnim sklepom podaljšan do nastopa kazni), temveč da sodišče v tej fazi presoja le, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Zato po stališču Vrhovnega sodišča ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo tudi ni treba ponovno utemeljevati vseh zakonskih pogojev za pripor, ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, je dodalo Ustavno sodišče.
Presoja Ustavnega sodišča
Po presoji slednjega obstaja več razlogov, ki govorijo v prid stališča, da ugotovitveni priporni sklepi ne vsebujejo izvršilnega naslova za izvrševanje pripora. Prvi razlog je povezan z izrekom teh sklepov. Sodišče v izreku sklepa, ki ga sprejme na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, navede le, da se ugotovi, da je pri obdolžencu še podan priporni razlog. Tak sklep torej ne vsebuje odločitve sodišča, ki bi pristojnim organom nalagala, da obdolženca privedejo v pripor ali da ga v njem zadržujejo, zato ne more biti podlaga za izvrševanje pripora. To potrjuje prvi odstavek 205. člena ZKP, po katerem sme biti obdolženec v priporu le na podlagi sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora. Drugi razlog je ustavnopravne narave. Sodišče sme v skladu s 27. členom URS sklep, s katerim pripor odredi ali podaljša, sprejeti le na predlog upravičenega tožilca. Če se zakonska ureditev razlaga tako, da tožilec po vložitvi obtožnice podaljšanje pripora predlaga le za dva meseca, podlaga za nadaljnje izvrševanje pripora pa so ugotovitveni sklepi, ki jih sodišče izdaja po uradni dolžnosti, to pomeni, da sodišče s temi sklepi pripor dejansko podaljšuje na lastno pobudo. Takšna razlaga pa po oceni Ustavnega sodišča posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS, pri čemer po njegovem stališču za tak poseg ni ustavno dopustnega cilja. Tretji razlog je zgodovinska razlaga. V predlogu novele K ZKP je navedeno, da gre pri drugem odstavku 207. člena ZKP »le za dvomesečni preizkus razlogov, ne pa za odločanje o podaljšanju pripora, za katerega je potreben predlog državnega tožilca zaradi zagotavljanja enakosti orožja, [zato] je bolj primerno in ustavnoskladno, da senat ob preizkusu s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor, ki sme po petem odstavku 207. člena po vložitvi obtožnice trajati največ dve leti, še podani, in če ugotovi, da niso, pripor odpravi«. Zakonodajalec je torej želel narediti jasno ločnico med sklepi o podaljšanju pripora, ki jih sme sodišče izdati le na predlog upravičenega tožilca in ki predstavljajo podlago za izvrševanje pripora, in ugotovitvenimi sklepi, s katerimi sodišče le ugotavlja, ali so še podani razlogi za pripor, ki temelji na predhodnem sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, je pojasnilo Ustavno sodišče.
Zaključek
Glede na predstavljeno je treba po mnenju Ustavnega sodišča zakonsko ureditev razlagati tako, da je pravna podlaga za izvrševanje pripora od vložitve obtožnice do izreka prvostopenjske sodbe sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP), vmesni ugotovitveni priporni sklepi (drugi odstavek 207. člena ZKP) pa imajo le deklaratorno naravo. Sporočajo, da je sodišče periodično preverjalo obstoj pripornih razlogov in da ni videlo razlogov za odpravo pripora, ki se izvršuje na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Takšna razlaga po mnenju ustavnih sodnikov zagotavlja spoštovanje ustavne zahteve, da sodišče sklepe, ki so podlaga za izvrševanje pripora, sprejema samó na predlog tožilca in po zagotovitvi kontradiktornosti. Glede na to, da je lahko obdolženec na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice v priporu kar dve leti, je sicer ključno, da sodišče tudi v vmesnem času periodično preizkuša, ali so pogoji za pripor še podani in ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Vendar pa za tak preizkus ne potrebuje predloga tožilca, saj ne odloča znova o pravni podlagi za pripor. Sodišče pri tem preizkusu tudi ne ugotavlja novih pripornih razlogov ali novih obremenilnih okoliščin. Ugotovitveni priporni sklepi se namreč smejo nanašati le na tiste priporne razloge in tiste okoliščine, ki jih vsebuje že sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, je razložilo Ustavno sodišče in dodalo, da kadar sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP preizkus pripornih razlogov opravi brez predloga tožilca, tudi ni v neskladju z URS, če sodišče predhodno ne pridobi obdolženčeve izjave, saj ne razpolaga z novim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na obdolženčev pravni položaj. Pravici obdolženca do izjave in do obrambe sta zagotovljeni tako, da se obdolženec lahko izjavi o predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, poleg tega pa lahko kadarkoli v postopku poda predlog za odpravo pripora, o katerem mora sodišče odločiti hitro, je sklenilo Ustavno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
