Sodba je dober prikaz tega, kaj se zgodi, ko država razpade, ne da bi se države naslednice pred razpadom dogovorile, kako naprej. Ta primer kaže tudi na to, da "mednarodno pravo nima popolnega sistema pravnih sredstev, tako da bi v vsaki situaciji imeli neko pravno pot". Slovenija sedaj to občuti, je dejala.
Dodala je, da je sodba "na nek način pričakovana in tudi v skladu s tem, kar je bilo v preteklosti že odločeno", torej to, da se ne dopušča, da bi pravne osebe iskale priznanje človekovih pravic, še manj pa, da to počne pravna oseba, ki je povezana z državo.
Izpostavila je, da po pravu EU takšne omejitve ni. Sodišče EU je namreč že večkrat povedalo, da ni pomembno, ali se fizična ali pravna oseba sklicuje na neke temeljne pravice. Na Sodišču EU pri pravnih osebah tudi ni pomembno, ali so ali niso povezane z državo, medtem ko je to drugače na ESČP in glede na pravo, ki izhaja iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, je pojasnila.
Sama se sicer po vsebini ne strinja povsem s presojo velikega senata ESČP. Ne strinja se na primer z ugotovitvijo, da slovenska meddržavna tožba ni dopustna, ker bi to lahko pripeljalo do situacije, "ko bi na strani tožnika in toženca bila ista država v smislu LB proti Sloveniji", saj da "tu ne gre za takšno zadevo".
Ne strinja se niti z ugotovitvijo sodišča, da če bi Sloveniji v tej zadevi dosodilo odškodnino, bi imela končne koristi od odškodnine slovenska država. Meni, da bi bili "končni koristniki slovenski davkoplačevalci, ki pa smo sedaj oškodovani".
Spomnila je, da so po sodbi ESČP v zadevi Ališić morali slovenski davkoplačevalci plačati več kot 400 milijonov evrov, ob tem da so na Hrvaškem še odprte tožbe hrvaških bank zaradi prenesenih deviznih vlog, ki se gibljejo okoli pol milijarde evrov. Kar zadeva terjatve LB do hrvaških podjetij, "pa imamo sedaj zvezane roke", je pristavila.
Meni namreč, da Slovenija po mednarodnem pravu nima kake nove pravne poti za izterjavo teh terjatev oziroma, da bi to bilo težko, saj bi se morala Hrvaška strinjati s tem, da bo tožena. Če nima interesa, da bi jih poplačala, pa se s tem ne bo strinjala, je menila profesorica.
Dodala je, da bi se LB morda lahko obrnila na Sodišče EU zaradi kršitve prostega pretoka storitev in kapitala, a je časovni problem, ker terjatve izvirajo izpred leta 2013, ko se je Hrvaška pridružila EU. Izpostavila je, da je seveda odločitev o morebitnem nadaljevanju postopkov na slovenski politiki, za katero pa je vprašanje, ali se bo v to hotela spustiti.
Pri tem je spomnila na podoben neuspeh, ko se je Sodišče EU razglasilo za nepristojno odločati v tožbi Slovenije proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega prava kot posledice nespoštovanja arbitražne odločbe o meji.
Veliki senat ESČP je danes objavil razsodbo, v kateri je z večino razsodil, da sodišče ni pristojno za odločanje o omenjeni meddržavni tožbi Slovenije proti Hrvaški, ker evropska konvencija o človekovih pravicah vladam ne dovoljuje uporabe mehanizma meddržavne tožbe za obrambo pravic pravnih oseb, ki niso nevladne organizacije.
Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila 15. septembra 2016, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožba temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.
Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila LB ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je bil 429,5 milijona evrov, kolikor je po oceni revizorjev znašala višina terjatev na dan vložitve tožbe.
Za tožbo se je Slovenija odločila po številnih poskusih po razpadu skupne države, da bi se uredilo vprašanje terjatev LB do hrvaških podjetij, ko med drugim tako sporazum o nasledstvu kot tudi dogovor z Mokric nista pripeljala do rešitve tega vprašanja kot tudi vprašanja starih deviznih vlog. Polovica hrvaških podjetij, ki jih je tožila LB, več kot 40, je šla medtem v stečaj.
