stavno sodišče je odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti 48. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID–19 (ZDUPŠOP), s katerim je bilo odstopljeno od drugega odstavka 7. člena > Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) tako, da je bilo določeno, da je ne glede na drugi odstavek 7. člena ZSPJS za plačno podskupino E1 – Zdravniki in zobozdravniki na delovnih mestih in v nazivih mogoče doseči največ 63. plačni razred za obdobje do 31. 12. 2022. Predlagatelji so zatrjevali, da je bil v postopku njegovega sprejemanja kršen drugi odstavek 90. člena Ustave, ker 48. člen ZDUPŠOP ne pomeni nujnega ukrepa, ki bi bil povezan z odpravo posledic nalezljive bolezni COVID-19 in zato ne spada v materijo interventnega zakona. Zato Državni zbor ne bi smel sprejeti sklepa o nedopustnosti referenduma glede 48. člena ZDUPŠOP.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da množičen pojav nalezljive bolezni COVID-19, tudi če uradno ni razglašena epidemija, pomeni naravno nesrečo, in da je ZDUPŠOP, ki pomeni zakonsko podlago za nujne ukrepe za zagotovitev odprave posledic množičnega pojava nalezljive bolezni COVID-19, zakon iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Vendar pa po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana sprememba ZSPJS, ki mimo zahtev iz 33. člena ZSPJS omogoča zvišanje plačnih razredov za vse zdravnike in zobozdravnike ter s tem posega v temelje enotnega plačnega sistema javnih uslužbencev in ruši postavljena razmerja med plačami javnih uslužbencev, ni nujen ukrep, s katerim bi se odpravljale posledice množičnega pojava nalezljive bolezni COVID-19.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da iz obrazložitve Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID- 19 (v nadaljevanju Sklep) in odgovora Državnega zbora izhaja, da je škodljiva posledica množičnega pojava nalezljive bolezni COVID-19 posebna obremenjenost zdravnikov in zobozdravnikov v času zahtevnih epidemioloških razmer. Te pa po presoji Ustavnega sodišča ni nujno odpravljati s sistemsko spremembo plačnega sistema, ki se nanaša na osnovne plače vseh zdravnikov in zobozdravnikov ne glede na njihovo morebitno dodatno obremenjenost zaradi zdravljenja bolnikov z boleznijo COVID-19. Že doslej je namreč zakonodajalec omogočal dodatke tistim zdravnikom in zobozdravnikom, ki so pri svojem delu dodatno obremenjeni zaradi zdravljenja bolnikov s to boleznijo.
Ustavno sodišče je zavrnilo navedbe Državnega zbora in Vlade, da sta škodljivi posledici množičnega pojava nalezljive bolezni COVID-19 tudi zmanjševanje števila zdravnikov (odhajanje zdravnikov) oziroma pomanjkanje zdravnikov in da naj bi se z izpodbijanim ukrepom pomagalo predvsem mladim zdravnikom. Ugotovilo je, da tako odhajanje oziroma pomanjkanje zdravnikov kot nizke plače mladih zdravnikov očitno niso povezani z množičnim pojavom nalezljive bolezni COVID-19, temveč so posledica že dalj časa trajajočega nezadovoljstva zdravnikov s plačnim sistemom in drugimi pogoji dela, pa tudi drugih dejavnikov, kot sta politika izobraževanja zdravnikov, omogočanje specializacij itd. Poleg tega možnost zvišanja plač mladih zdravnikov ni odvisna od izpodbijanega ukrepa, saj ta omogoča zvišanje najvišjih zdravniških plač. Plačni razredi delovnih mest mladih zdravnikov pa so bistveno nižji in jih je mogoče zvišati ne glede na veljavnost izpodbijanega ukrepa iz 48. člena ZDUPŠOP.
Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je Državni zbor razumno utemeljil, da je nalezljiva bolezen COVID-19 na področju zdravstva sicer povzročila posebno obremenjenost zdravnikov in zobozdravnikov, vendar pa izpodbijani ukrep iz 48. člena ZDUPŠOP ni nujen ukrep za odpravo te škodljive posledice v smislu prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Zato je Državni zbor s Sklepom neupravičeno izključil zakonodajni referendum o 48. členu ZDUPŠOP, kar pomeni, da je bila izpodbijana zakonska določba sprejeta po protiustavnem postopku in je v neskladju s prvo alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave.
Zato je Ustavno sodišče 48. člen ZDUPŠOP razveljavilo. Ker je v tem postopku presoja Ustavnega sodišča omejena le na vprašanje, ali odločitev Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, pomeni kršitev prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, Ustavno sodišče drugih očitkov predlagateljev ni presojalo.
Druge povezave:
- sklep U-I-25/22-8, 10. februar 2022
- odklonilno ločeno mnenje k sklepu sodnika Marka Šorlija
- odklonilno ločeno mnenje k sklepu sodnika dr. dr. Klemna Jakliča (Oxford ZK, Harvard ZDA)
- pritrdilno ločeno mnenje k odločbi sodnika dr. Rajka Kneza
- pritrdilno ločeno mnenje k odločbi dr. Roka Čeferina
Vir: Ustavno sodišče RS, 11. april 2022
